»Pisca veselih in žalostnih zgodb, ki jih danes prištevamo v vrh slovenske literature, ne bomo nikoli do konca spoznali. To je vesela usoda vseh velikih umetnikov in njihovih umetniških del. Ravno v tem je pravzaprav vsa skrivnost. Tudi pri Cankarju. V gledališču ga lahko uprizarjamo v neskončnost, ker se zdi, da bomo v njegovih dramah vedno znova našli še nekaj neodkritega, neizpovedanega kot nekakšna slutnja.«
»Tudi kot najstniki Cankarju ne moremo čisto ubežati; radi smo svobodni, in kar je predpisano, nam ni zelo pri srcu. Ko pa odrastemo, si Cankarja, če le hočemo, končno lahko privoščimo samo zato, da bi uživali.«
»Pohujšanje iz naslova seveda simbolizira (Cankarjevo) umetnost, ki 'kvari in pohujšuje' šentflorjansko dolino – slovensko domovino, ki se ponaša z navidezno čednostjo in čistunstvom, a za njima skriva marsikaj nečistega in nečednega.«
»Podeli se lahko ustvarjalki oziroma ustvarjalcu, ki je z izvirnim literarnim delom – pesniško zbirko, romanom, dramskim delom, zbirko kratkih pripovedi ali esejev – torej z delom s kateregakoli področja Cankarjevega ustvarjanja, trajno obogatil slovensko kulturno zakladnico.«
»ni bentil kot Cankar, ni vedril kot Župančič, ni bil tako samozadosten in bleščeč kot Kette. Segal je predvsem vase: iskal je nove oblike, drugačen zven besed. Z novim ritmom, s svobodnim verzom in rimo je postal utemeljitelj moderne poezije na Slovenskem«
»A pustimo stare države, mrtve so. Ukvarjajmo se z novo, ki je zaenkrat še živa. Tudi ta si je morala samostojnost zagotoviti s puško. A brez knjige.«