»Zdi se mi, da se te stvari, ki so mejne, na primer bolezen in smrt, prej dotaknejo; zgodba, ki se vrti okrog tega, prej pride do nekega bistva v nas, zato mi je to verjetno toliko bolj v izziv.«
»Zato, je prepričana Urška Perenič, je treba romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik priznati nacionalno relevantnost in ga, po kritičen pretresu v spremni študiji, v nasprotju z dozdajšnjima žanrskima oznakama – ženski in sentimentalni roman – obravnavati 'kot primer dveh doslej popolnoma spregledanih tipov: dnevniškega in družinskega romana. Beatin dnevnik je prvi primerek slovenskega dnevniškega romana sploh!'«
»Novost v slovenskem kontekstu, še dodaja Urška Perenič, pa je tudi spoznanje o zgledovanju pri skandinavskem meščanskem tipu družinskega romana – zlasti pri pisanju švedske zagovornice ženskih pravic Fredrike Bremer.«
»Tako v ožjem izboru kot med finalisti najdemo besedila za različne starosti naslovnikov (od pripovedi za mlajše bralce do naslovniško presežnega dela za mlade in odrasle), hkrati so se v najožji jagodni izbor uvrstili zbirka pesmi, pustolovska pripoved, problemski roman, humorni besedili o odraščanju, spoznavanju prijateljstva ter ljubezni in spolnosti.«
»Čeprav sem vedela, da bom prej ali slej morala v službo s polnim delovnim časom, prav gotovo nikoli nisem razmišljala o sijoči prihodnosti, kjer bom plačana za opravljanje ekonomske vloge.«
»Marianne naju je na faksu videla, da se drživa za roke, in rekla: spet hodita! Skomignili sva. Bilo je razmerje in ni bilo razmerje.«
»Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami.«
»Kot vsaka učna skupina je imela tudi moja skupina na Dobu svojo notranjo dinamiko, se pravi tiste, ki so vsevedni in vedno hočejo imeti besedo, tudi če o temi nimajo pojma, sodelujoče, in tudi tiste, ki hodijo v skupino bolj zato, da jim mine čas.«
»Najprej sem po svojih najboljših močeh napisal pričo v slovenštinici, potem pa je nastopila prva lektorska linija, moj prijatelj Boris, ki mi je popravil slovnične napake in me ves čas kregal in zmerjal, kot da bi bil njegov najhujši sovražnik.«
»Največkrat prvoosebna pripoved, ki teče iz izkušanja situacije, blokira vsak možen vonj po sentimentalnem, ki ga je sprožalo medijsko poročanje o zahodnoevropskih gestah 'dobrodošlic'.«
»Kot nadalje poudarja Veronika Dintinjana, se na moč besed rado pozablja 'morda tudi zato, ker so edine, ki lahko tekmujejo z močjo denarja. In nihče nima monopola nad njimi. Včasih so prav zapuščeni prostori tisti, kjer je največ potenciala, največ svobode za ... nekaj novega. Sicer pa veliko poletno branje poteka vsako leto. In tudi naš vrt bo kmalu spet, kot je bil.'«