»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost ... Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bodo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bodo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«
»Sanjam to utopijo, gledam jo v oči. / Smejem se ji in se pogovarjam z njo, / a vedno je malo predaleč, / okus ne doseže konice mojega jezika. // Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.«
»Vedno lahko računam nate, / sladko razočaranje. / Čakam te kot starega ljubimca, / ki vedno priseže, da odhaja za vedno, / a se vrača znova in znova, / jaz pa že, ko hodi skozi vrata, / z morbidnim zadovoljstvom pričakujem / njegov naslednji obisk.«
»Knjiga je najpomembnejše mesto srečevanja s sodobniki, ki imajo različna mnenja, ideje in službe: z drugimi kulturami; s tistimi, ki so živeli včeraj, pred desetimi, pred stotimi ali pred tisoč leti; z vsem, kar je obstajalo, in z vsem, kar lahko obstaja v vseh časih in vseh prostorih.«
»Velikićevi romani bralcu izjemno estetsko doživetje. Z različnimi izzivi in drobnimi dejavniki razkrivajo prostore vsakdanjega življenja, zapletenost in hkrati preprostost odnosov med moškimi in ženskami.«