Tema: Pesništvo

»NIKOLI VEČ. / ALDREI AFTUR.«

»Pa brez zamere – / haiku se sam utrne. / Jaz le beležim.«

»Beži in skrij se! / Najhujša zver je človek. / Zver, ki je v meni.«

»Žareče srce / neznane Islandije / ogreva spomin.«

»Tokrat sem prišla / čisto zares zadnjikrat. / Nikoli več. / Aldrei aftur.«

»Dejstvo, da nekdo protestira, nas vendarle postavlja v položaj, ko nismo povsem nemočni.«

»Okrepi zavedanje, da obstaja del družbe, ki razume, da to, kako živimo, in način, kako vladajoča stranka deluje, nista normalna.«

»Ko pal je mrak na domovino / po vseh vaseh so jih lovili / in sem gonili kot živino. / Ker so svoj rodni dom ljubili / umirat so na Rab prišli.«

»Kaj naj povem o snežinkah, ki se vrtinčijo pred vrati?«

»Ko stojim na pragu in jih gledam, vsaka pade vame.«

»Spočet v kripovaluti, položen v kriptodepresijo, spal odprtih vek, v strahu za dušo.«

»Verjamemo, da se nam na kopnem ni potrebno več ničesar bati.«

»Nezaceljen spomin.«

»Tukaj in zdaj sem lahko zaceljen in brez želje strmim v praznino sveta. Ampak pesem me napada kot spomin: vroča mivka in golota v turkizu, ko je jutro le obljuba lepega.«

»Knjiga barka, knjige starodavna pisma, naslovi knjig so kot poletni dež, ki prinaša vodo za osušene akvarele.«

»Skale mrmrajo pesem, ki ga bo preživela.«

»Prihaja mi v spomin, kako Jezus dvigne palico in z glasom groma žuga: 'Prilika ne razloži tega sveta, je seme Božjih besed, ki šepečejo onkraj pomena.'«

»Tišina za odpreti – a kako? / dotakniti se bremena skrivnosti / vedeti, da te več ne bo«

»Ti pa še vedno ne poznaš / ne smrti ne upa, / le zreš ne več od nikoder. / Sam pomeniš slutnjo / in večnost noči.«

»Začetek jeseni je šele …«

»Možnost, da smo sami, / je nična. In ničnost / je gromozanska!«

»Ničesar / ne potenciram, zgolj fantaziram / o človeštvu, / ki ga bodo ta / in drugačna / vprašanja / tudi dejansko / zanimala.«

»Drobnih kapelj ni / mogoče vtisniti / v mehak papir.«

»Brezciljno potovanje zame!«

»Prvenstveno v svojem jeziku.«

»In ko sedemo na dadaistični stol, / je zelo neresno biti PROTI, / še posebej, če je univerzalni verz / funkcija ledvic in tramvaj obenem.«

»Človek ima dolg jezik / in včasih oslovska ušesa, / ki povedo več, kakor slišijo.«

»Toda nič ni tako daleč od resnice, / da ne bi moglo biti še dlje, kot v resnici je.«

»In življenje naše, / ki tak hitro teče – / Mar so samo sanje?/ Sanje, jek mi reče.«

»da so moje sive besede nevidne / tistim, ki jih slišijo prvič.«