Zdaj govori pesnica

»Poljub roke, ki greje, kar / je ponoči izostalo v ljubkovanju. / Kar se je izmuznilo toku, / snopom las, šumu sline.«

»Kakšna / je najina naloga, / če sva odsotna od vseh vezi?«

»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«

»Sem, smo, v vsakem od teh likov.«

»ko zaslišim v slušalki tvoj glas / ubranost v modrikastem presihanju dneva / davna ljubezenska izjava / ki nikoli ne zastara«

»Poročila se bom v kletki iz pepela / tebe ne bo zraven / signalov že dolgo ne loviš / lovke so samo v moji glavi / ki hodi za norostjo / moji mrliči se me sramujejo.«

»ne morem srca kar naprej nositi na pladnju / ga ponujati na tržnici / računati na kosovni odpad«

»a za ta svet sem premalo preveč premalo«

»Veliko belih bogov se je sklanjalo nadme«

»Tako globoko sem kopala, / da sem te skoraj razorala… / A našla ga nisem / …srca«

»mimoidočim pljuvava v obraz / in se poščijeva na pravila, / na pokopališčih brcava sveče / in se poserjeva na smrt (…)«

»Minimalistično oblikovanje zbirke da ne da ne bo več prišla ... z belino provokativno zareže v zavest bralca.«

»Ranljivost, ki se ji odpira golo telo pesniške govorice, priča, da pesnici ne gre za 'obzorje zgolj na videz', temveč da ji gre zares.«

»S tem pa, večkrat nepričakovano, prihaja tudi pomiritev.«

»Meje med državami so v 21. stoletju eden izmed najbolj nasilnih globalnih konceptov, ki ogrožajo človeštvo.«

»Prostor, ki ga polnijo ideje in besede, je še kako poln in živ. V današnjem svetu se rado pozablja na moč besed, moč idej.«

»Kot nadalje poudarja Veronika Dintinjana, se na moč besed rado pozablja 'morda tudi zato, ker so edine, ki lahko tekmujejo z močjo denarja. In nihče nima monopola nad njimi. Včasih so prav zapuščeni prostori tisti, kjer je največ potenciala, največ svobode za ... nekaj novega. Sicer pa veliko poletno branje poteka vsako leto. In tudi naš vrt bo kmalu spet, kot je bil.'«

»Prisostvovanje očitnosti.«

»Vnema, strast, zvestoba, vdanost [...].«

»In jaz sama s svojimi glasovi in ti tako z druge strani, da te zamenjujem s sabo.«

»Pisanje ni razumljeno kot poslednji poskus bega, temveč kot večno iskanje [...].«

»Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«

»Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.«

»Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«

»Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.«

»Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.«

»Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.«

»Ne zmeni se za vsa poletja prej. / Rojevaj ga iz neusmiljenih zim, / ne iz ponesrečenih poletij.«

»Moja ženskost je drugačna od tvoje, / zato včasih ne najdem besed, / s katerimi bi te pomirila.«

»Neki profesor je / majhni skupini študentov nekoč rekel, / da si moramo, / da bi razumeli razsežnost števila Stalinovih žrtev, / zamisliti osebo, ki jo imamo radi, / in jo pomnožiti s tisoč, / sto tisoč, več tisoč.«