Zdaj govori pisatelj

»V tem trenutku sem najbolj prepovedan avtor v ZDA - 87 knjig. Predlagal bi, da kakšno od njih preberete in sami vidite, kaj je razlog vsemu temu pritoževanju in jamranju. Samopravičniškim prepovedovalcem knjig ne uspe vedno doseči svojega. To je še vedno Amerika, prekleto.«

»Ponovil bom, kar sem nekoč že rekel: Ko iz šolskih knjig prepovejo knjige, stecite v javno knjižnico, v najbližjo knjigarno in preberite, kaj je tisto, česar odrasli ne želijo, da bi vedeli.«

»Ko so ljudje izolirani in ne čutijo, da pripadajo mobiliziranemu razredu, ki brani njihove interese, začnejo glasovati za skrajno desnico, saj menijo, da je to stranka, ki jih upošteva, to pa je seveda popolnoma napačno.«

»Težava je, da se počutijo prezrte, pozabljene, prezirane od elit, sistema.«

»Toda skrajno desne stranke niso proti sistemu. One so sistem in milijoni ljudi glasujejo zanje.«

»Lahko bi umrl na tem kavču z mano je realistični roman, ki se uvršča v polje problemske mladinske književnosti.«

»Odnosi so danes bolj fragmentarni, v času mojega odraščanja smo imeli klape, s katerimi smo dan za dnem preživljali vse popoldneve.«

»Tehnologija nadomešča telesno bližino, po drugi strani pa so tudi starši vedno bolj zaščitniški.«

»Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.«

»Slovenski železniški potniški promet je za domače potnike večinoma izvor neizčrpnih frustracij, v mednarodnem okolju pa predmet posmeha.«

»Še slabše je stanje v avtobusnem prometu.«

»Dogaja se, da potniki, ki so kupili vstopnico za avtobus, nanj sploh ne morejo, saj je prodanih vozovnic več, kot je sedežev.«

»Velik političen roman o tem, kaj Amerika že vrsto let počne sebi in svojim otrokom.«

»briljantno človeški«

»briljantno človeški«

»Vedno bo nekaj, kar nam bo pokvarilo življenje, vse je odvisno od tega, kaj ali kdo nas najde prvi.«

»Vedno smo zreli in pripravljeni, da nas vzamejo.«

»Želimo ljubiti in nekdo nam mora odpustiti poti, ki jih ubira ljubezen, saj so te lahko številne in temne.«

»Kadar sem z mamo govoril po telefonu, enkrat ali dvakrat na tri mesece, pogostokrat manj, me je spraševala: »Kdaj naju boš obiskal?««

»Ko sem bil najstnik, sem živel s starši v delavskem predmestju mesta Reims.«

»Želel sem se pokloniti ne le svoji materi, temveč tudi družbenemu razredu, ki je vedno znova spregledan.«

»Naše družbe si pred tem vprašanjem zatiskajo oči.«

»Starost mora postati politična kategorija.«

»Jokal pa bom za ljudmi, katerih življenja so uničena zaradi krutih delovnih razmer.«

»Komunistična stranka je trdila, da je stranka delavskega razreda in da je edina stranka, ki brani delavski razred, to pa je bilo pravzaprav res.«

»Seveda to ni bilo samo feministično gibanje, LGBT-gibanje in tako naprej.«

»Kadar sem z mamo govoril po telefonu, enkrat ali dvakrat na tri mesece, pogostokrat manj, me je spraševala: »Kdaj naju boš obiskal?««

»Ko mi je umrl oče, sem moral znova premisliti svojo preteklost in se vrniti k svoji preteklosti, svoji družini, svojim delavskim koreninam.«

»Želel sem se pokloniti ne le svoji materi, temveč tudi družbenemu razredu, ki je vedno znova spregledan.«

»Naše družbe si pred tem vprašanjem zatiskajo oči. Nihče noče slišati zanj, nihče noče videti resnice.«