Zdaj govori pisatelj

»Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.«

»Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo.«

»Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.«

»Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in ne nazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.«

»Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.«

»Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?«

»V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.«

»... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.«

»No, v tem primeru: nosil razkošno toaleto, ko je Los Angeles gorel.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih.«

»Ko sem po nekem naključju naletel na tisto fotografijo, se je vse to, kar je bilo v mojem že skoraj nezavednem spominu, naenkrat sprožilo in zdrvelo v zgodbo tega romana.«

»Že čakam z velikim zanimanjem, kaj me tokrat čaka.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«

»Nikoli in z nikomer se nisem zapletel v spolne dejavnosti brez privolitve. Nikoli.«

»Ampak zdaj sem prišel do točke, ko se mi zdi, da moram nekaj reči.«

»Sem vse prej kot popolna oseba, ampak nikoli se nisem z nikomer spuščal v spolna dejanja, ki ne bi bila soglasna. Nikoli.«

»Ko razmišljam o svoji preteklosti – in se vračam k temu, kar se je zares zgodilo, v nasprotju s tem, kar se govori – ne sprejmem, da se je zgodila kakšna zloraba.«

»Pripravljen sem sprejeti odgovornost za vse napake, ki sem jih storil. Nisem pa pripravljen obrniti hrbta resnici, ne sprejmem, da se me opisuje kot človeka, kakršen nisem.«

»Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder.«

»Česa tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli.«

»'Se skušaš upirati svojemu gospodarju?'«

»Se skušaš upirati svojemu gospodarju?«

»izseljenska izkušnja ameriško-bosanskega pisatelja Aleksandra Hemona, ki jo opisuje v avtobiografskih esejih, zbranih v knjigi Knjiga mojih življenj, ima morda srečen konec, a to o njej ne pove veliko.«

»Ena teh, ki se prepoznavajo v Hemonovi zgodbi, je tudi Ivana Djilas, zato je predstava Knjiga mojih življenj tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje svojo.«

»Satira je danes pogosto popoldanska obrt, kar je žalostno.«

»Pogum in pronicljivost, ki ju je imel Ježek v svojem času, sta danes redka.«

»Želimo si zavzete voditelje, ki jih zanima kultura, ki so občutljivi in empatični, ki se bodo znali odzvati na aktualni diskurz in ki bodo zmožni nasloviti kompleksnost sodobnih kulturnih debat.«

»Knjiga je izbor s slikovnih strani mojih dnevnikov.«

»V 400-stranski knjigi so ilustracije povezane med seboj in z besedili, ki jih obkrožajo tematsko ali po občutku oziroma naključju.«

»Včasih ko pišem na stran, pustim prostor za risbo, ki jo bom ustvaril pozneje.«