Zdaj govori pisatelj

»Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic!«

»Veselim se, da se zgodba Derryja, najbolj zakletega mesta v Mainu, nadaljuje in vesel sem, da bo Andy Muschietti koordinator tega festivala groze, skupaj z možganskim trustom, v katerem je tudi njegova nadarjena sestra Barbara. Rdeči baloni za vse!«

»v hipu preplavijo močna čustva, kot bi padli v samo srce kriminalnega zapleta«

»Kaj tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli. Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder.«

»Če si dovolj srečen, da si kot mlad človek živel v Parizu, nosiš to mesto vse preostalo življenje v sebi, kamorkoli že greš, kajti Pariz je premični praznik.«

»Tudi pome je prihajala smrt, vendar se mi ni zdela prav nič mogočna. Če kaj, se mi je zdela anahronistična.«

»Dojel sem, da moram napisati knjigo, ki jo zdajle berete, preden lahko nadaljujem s čim drugim. S pisanjem bom končno sprejel stvarnost vsega, kar se je zgodilo, jo vključil v celoto svojega življenja. Ne bom se pustil odriniti kot žrtev, na nasilje bom odgovoril z ustvarjalnostjo.«

»Zmagal sem s tem, ko sem preživel. Pomen, ki ga je nož dal mojemu življenju, pa je bil moj poraz.«

»V smrti smo vsi včerajšnji ljudje, za vedno ujeti v preteklik. Nož me je želel spraviti v to kletko.«

»Postal sem čuden stvor, ki ni znan toliko po svojih knjigah kot po življenjskih peripetijah.«

»Krog se je sklenil in tu sem se želel končno sprijazniti s tem, kar se je zgodilo in si vrniti mir v življenje. Stal sem tam, kjer sem skoraj umrl, na sebi sem imel novo obleko Ralpha Laurena in sem čutil, da sem ... cel.«

»Na sovraštvo – nož je prispodoba za sovraštvo – odzove ljubezen in ga nazadnje premaga.«

»Geza bači pripovejda.«

»Vidiš, tako je to. Prekleta bolezen in prekleta vojna.«

»Nisem si mislil, da bom živel v tako nenavadnem trenutku. Ko bo Bog skalnih višav in gromov, Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth, kar najbolj boleče ponižal ljudi,ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi,ker bo njim prepustil sklepe in ne bo rekel nič.«

»Ministrstvo za kulturo ne more zaradi poplav ali zaradi gradnje nove Grand Central Station na Jesenicah (ki bo, mimogrede, znašala približno toliko, kot znaša celoletni proračun ministrstva za kulturo) znižati plač zaposlenim na ministrstvu ali pa v gledališčih in muzejih. Lahko zniža le programska sredstva. Lahko torej, posredno seveda, zniža plače samozaposlenim na področju kulture.«

»Ravno tako ni mogoče prezreti, da v številnih državah knjige nič manj pomembnih avtorjev niti ne smejo iziti ali jih prepovejo po izidu, umaknejo s trga in tudi uničijo, če se avtorjem in založbam vseeno posreči kakor koli prelisičiti cenzuro in knjige natisniti.«

»In zato je knjiga spodbudila tudi zavest o tem, da imamo vsi ljudje enake pravice, tudi pravico do svobode.«

»Dokler oseba, ki nam vlada, ne bo izgovorila besede protifašizem, bo prikazen fašizma še naprej kužila dom italijanske demokracije.«

»Vprašanja o drugi svetovni vojni si zastavljamo, ker na intuitivni ravni razumemo, da je šlo v moralnem pogledu nekaj hudo narobe.«

»Tudi Wil začne z besedami: Nenadoma je zapadel sneg.«

»Da, to tudi. In skrije vsa znamenja specifičnega obdobja. Zato sem vesel, kadar nenadoma zapade sneg.«

»Tragedija je ravno v tem, da moralna obsodba na neki točki je potrebna.«

»Vsi Belgijci razumemo, kaj pomeni koncept dvoumnosti.«

»Vsi v Bruslju so korumpirani.«

»Ne razburjam se, češ da 'je zdaj moderno, v ospredje postavljati ženske'.«

»Ti si torej to. Tu si.«

»Zakaj zdaj? Ali res? Tako dolgo je že. Zakaj zdaj, po vseh teh letih?«

»Zame je bilo nujno, da napišem to knjigo: na ta način sem prevzel nadzor nad tem, kar se mi je zgodilo, in na nasilje odgovoril z umetnostjo.«

»Ko v vlogi bralca vemo, česar lik ne ve, ga želimo posvariti. Zbeži, Ana Frank, jutri bodo odkrili tvoje skrivališče.«