Zdaj govori režiserka

»LaBeoufov proces ni v skladu z etosom, ki ga zahtevam pri svojih produkcijah ... Njegov proces terja, na neki način, srborito energijo, in osebno ne verjamem, da to pripomore k najboljšim igralskim dosežkom.«

»Veš, zdi se mi, da bo tole streznitveni trenutek za gospodično Flo. Rada bi vedela, ali bi bil pripravljen poskusiti z mano, z nama. Če se res zavzame, če se od te točke naprej preda s srcem in dušo in če se lahko pobotata – spoštujem tvoje stališče, spoštujem njeno – ampak če bi vama uspelo, kaj praviš? Mi boš sporočil?«

»Vodilo mi je bilo, da se mlada in starejša Marica prepletata v dialogu, da so zaključene celote, ki doprinesejo gledalcu določen akcent, vpogled v dogajanje. Fokus je bil prikazati jo kot žensko, ki je živela v tem določenem času, poskušala bila pripravljena narediti nekaj več, se izpostaviti, preseči dogajanje v svoji okolici in uresničiti, kar je želela.«

»Vse scene, ki jih je posnela Lučka Počkaj, smo naredili v našem studiu, morali smo dobiti posebno dovoljenje zaradi epidemije. Na koncu smo posneli v rekordnem času, v dvanajstih urah. Snemanje je bilo zelo zahtevno zaradi mask in vsega v zvezi z epidemijo. Lučka je vse izpeljala z izjemno potrpežljivostjo, igralsko ustvarjalnostjo, trudom in izredno koncentracijo.«

»Trojanke so postavljene v prostor in čas, ki ga ni, v atopos. Ženske so kot predmeti – ostanki opustošenja, ki ga je za seboj pustila vojna moških. Ta skupina oseb s svojo drugačnostjo, s svojimi telesi in krhkostjo, bo dala glas pregnanim tujkam, izključenim ženskam, čarovnicam, prostitutkam.«

»Delala sem kot povezovalka radijskih oddaj za otroke, kmalu pa sta me povabila med radijske režiserje. Začela sem se spoprijemati z režijo radijskih iger za otroke in nekako po dveh letih sem začutila, da ima radio rada.«

»Puntar v zvočni igri na svojevrsten zabavni način raziskuje razmerje med dvema vrstama radijskoigrskih strukturnih elementov: razmerje med besedo, ki ima pomenljivost in omogoča potek zgodbe, in melodijo, ki ne vsebuje besedno-pomenskega sporočila, pa vendar zmore predstaviti zvočni lik, ki je prav tako (ali še bolj) plastičen kot drugi liki v radijski igri.«

»Šema elektro deluje kot platno, na katero so projicirane vsebine zavesti družbe, njena prepričanja, zgodovina in sedanjost, vedenja in zablode.«

»Očarala me je čudovita zračnost v mrki atmosferi.«

»Podobo kogar koli izmed nas, ki se v sodobnem času izolacij, stisk in zaostrenih situacij znajde sam s seboj in svojimi strahovi.«

»Predstava je samo kraj, kjer so misli in čuti notranjosti nekoga, ki se bori z lastnimi demoni.«

»Pri seriji je predvsem več časa za raziskovanje različnih vidikov zgodbe in psihologije likov – ampak to te lahko hitro zavede na stranpoti, ki so same zase ravno tako zanimive, nimajo pa zares stika z osnovno premiso.«

»Trigrad je na neki način zelo slovenski, kaže nas z našo temno platjo vred.«

»Dobila sem skupino mladih, ki so zelo močni v gledališki improvizaciji. Pri ustvarjanju je bilo to zame zelo pomembno, saj so bili sposobni tudi v precej omejenem in vsebinsko zelo določenem okviru odpirati relevantne teme in jih razviti znotraj prizora brez vnaprej določenega besedila.«

»Potem pa smo iz pogovora, ki smo ga vzpostavili z njimi, začeli počasi vzpostavljati dialoge.«

»Za režijo tega dela so me nagovorile tri močne zgodbe, ki jih je avtorica besedila na neki način zelo preprosto izpisala, hkrati pa vsako zadela v samo srž.«

»Začenja se že v preddverju. Pri gledalcih smo želeli doseči zavedanje, da smo skupaj na tem dogodku in da te nekdo, v našem primeru klovn, uvede v dogodek.«

»Pri njem smo odkrivali različne galaksije in ozvezdja, kar je name naredilo velik vtis, ki sem ga želela vizualno ponazoriti v zgodbi.«

»Vse to me je pritegnilo k projektu, ko sem dobila povabilo za režijo serije. Nato so se pridružili še vrhunski, mednarodno priznani filmski ustvarjalci.«

»je pred gledalci film, ki ga niso nameravali posneti, ampak se je zgodil«

»Podoba sveta, ki ga določajo vojaške parade in begunski centri.«

»Sem pripadnica druge etnične skupine, prav tako s severa Vietnama; živimo v enaki pokrajini in se ukvarjamo s podobnimi dejavnostmi kot Hmongi, na primer z gojenjem riža. V otroštvu sem imela tri dobre prijateljice in ena od njih se je poročila zelo mlada, pri šestnajstih letih. To je bil konec njenega – in našega – otroštva.«

»Celo prosila me je, naj dokumentiram prav njeno otroštvo. Ne vem, morda je imela občutek, da se bo zgodilo kaj slabega.«

»Bala sem se, da jo bom izgubila.«

»Če na razmere gledamo samo iz perspektive žensk, morda ne vidimo cele zgodbe. Tudi na fante in moške ima ta kultura ogromen vpliv.«

»Nisem hotela razvrednotiti teh legendarnih temnopoltih žensk in vrhunskih športnic.«

»Obožujem Sereno in Venus. Njuni dosežki so orjaški in navdihujoči. Serena in Venus, opravičujem se in se vama v celoti poklanjam.«

»Zofka Kveder ni obračala pogleda stran, tudi ko je resnica močno bolela.«

»Bila je res neverjetna. Med drugim je s pisateljevanjem in urednikovanjem v štirih letih odplačala hipoteko za hišo v starem delu Zagreba, medtem ko je bil njen mož na fronti.«

»Da se ženske lahko izobražujemo, da smo finančno neodvisne, da krojimo lastna življenja, da govorimo na glas in soodločamo. Vse to je nekje pri Zofki Kveder. In zato sem ji hvaležna.«