Zdaj govori slikar

»Slikar vsebinsko izhaja iz bibličnih tem, vendar jih naslika na osebno izviren – lahko bi rekli celo profaniran – način, s čimer jih izvzame iz območja sakralnega in jih umesti v kontekst obče človeške duhovnosti in arhetipskih sporočil.«

»Ob tem, ko vame prihajajo podatki, ki se kot nekakšen (računalniški) virus vseskozi podvajajo in množijo, se razmnožujejo in fantazmagorično občujejo, da zagotovijo želeno produkcijo, reprodukcijo svojemu gospodarju.«

»Bile so izjemno trdovratne, na predelih poškodb slikovnih plasti, in so zaradi neprimerne tehnologije popolnoma potemnele. To pomeni, da so bili na predelih svetlih tonov črni madeži. Najverjetneje niso poznali metode, s katero bi potemnele retuše in preslikave varno odstranili, zato so najeli takrat že uveljavljenega slikarja Cosroeja Dusija, ki je sliko preslikal na način, da ni izgubila Carpaccievega značaja.«

»Sem figuralni slikar.«

»Zakaj umetnost ne bi smela biti lepa? Na svetu je že dovolj neprijetnih stvari.«

»Slikar z akademskim pedigrejem, mojster videoestetike, tehnolog ter prepoznavna figura ulično-umetniškega gibanja, svojo umetniško refleksijo skladno vključuje v dialektiko med klasičnim slikarstvom in avantgardnimi dosežki sodobne tehnologije.«

»Veliko je spremenljivk. Sam določim, kako hitro bo stroj nanašal barve, koliko širok čopič bo imel in koliko bo barv. Proces nastajanja je dokaj slikarski, sproti se odločam in razmišljam. Slika tako lahko nastaja tudi dva meseca.«

»Zame je bila abstrakcija prava pot 20. stoletja, saj gledalca ne usmerja preveč.«

»Ne zanimajo me zgodbe ljudi, katerih imena in priimki skupaj z letnicama rojstva in smrti so po naključju postali naslovi mojih slik, in naslovi slik ne vplivajo na končno vizualno podobo.«

»Če bi bili bistveni le naslovi slik, bi bilo veliko enostavneje s temi naslovi poimenovati enake monokrome readymade slik enakih velikosti. A pri meni je slika šele skupaj z naslovom končana celota.«

»Četudi posamezna slika vizualno vzdrži, bi bila brez naslova hendikepirana in obratno.«

»Oblikovno in s tem formalno logiko mojega starejšega slikarstva mi je uspelo nekoliko potisniti v ozadje in v ospredje pripeljati strukturno logiko slikarstva barvnega polja.«

»Imel sem obdobje, v katerem sem naslikal vse Črnjane, ki so drugače, posebno živeli, tista razstava je bila kar odmevna.«

»Velikokrat sem se poistovetil tudi z ljudmi z roba, tudi njih sem risal.«

»Prežihov Voranc je opisoval težko življenje kmečkih, delavskih ljudi. Tudi meni kot otroku ni bilo vedno lahko.«

»Delavske zgodbe so mi bile blizu, videl sem se v njih. Jedli smo samo črni kruh, ki je zdaj postal zelo cenjen.«

»Skromni smo bili, a je bilo v vseh drugih pogledih življenje zelo bogato.«

»njegove različno nastale ilustrativne risbe s svinčniki, peresi, čopiči in kredami sledijo odkrivanju pripovedi, ki jim je namenil svojo osebno upodobitev.«

»Zakaj se me bojiš?«

»Zdi se mi, da je družba danes videti super in hiper, vsa bleščeča, če pa se poglobimo, ugotovimo, da ni neke vsebine.«

»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«

»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«

»Sem pa v nekem trenutku prišel do točke, ko nisem več vedel, kako se sploh lotiti figure, in me je potegnilo v abstrakcijo.«

»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«

»Zgodi se nekakšna kompresija tega dvojega. Kompresija, ki pa vseeno ni stisnjena, kaj šele pomanjšana.«

»Še vedno 'vse preveč stvari za eno sliko'. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moja težava, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.«

»Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem – materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat, tj. proces formalizacije in konkretizacije.«

»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«

»Del tega odseva je področje slikarskega minimalizma, ki ga osebno čutim kot že bolečo Beckettovsko praznino, kjer se naslikana bitja učijo živeti in umreti v lastnem miselnem svetu, kadar prečijo prostor slike in se nekje ob robu nato poslovijo.«

»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«