»Na razstavljena dela Mateja Čepina in njihovo motiviko kot zelo pomemben element na različne načine vplivajo filmske zgodbe in prizori, ki temeljijo v svetovni popkulturi.«
»Kar je videl in doživel, je naglo našlo pot v njegov, včasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri, čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli, videli, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni muki živ.«
»Pokaže nam, kako je Michelangelo hkrati počel dvoje: oziral se je k predhodnikom, v tem primeru Masacciu, obenem pa se z lastnim ustvarjanjem usmeril naprej k svojim revolucionarnim vidikom.«
»Od kanclerskega poslopja, ki je bilo zelo izpostavljeno v nacistični propagandi, ni ostalo veliko. Ta konja sodita v muzej, ne v klet zasebnega zbiratelja. Bolje je, da ju vidimo.«
»Že konec 40. let prejšnjega stoletja, torej v najtežjih časih, je naredil ta preobrat smeri, v katero lahko gre kiparstvo. V 50. in 60. letih prejšnjega stoletja je razvil svojo izjemno osebnost. Vpletel je teme, ki prej v našem kiparstvu niso bile znane.«