Ključna beseda: gledališče

»Kaj ostane od preteklosti? Zakaj določenih stvari nikoli v življenju ne naredimo? Obstajajo različne različice preteklosti. Različne zgodovine. Različne realnosti. Različna vesolja. Različni pomeni, posrkani v permanentni Nič.«

»Prejemnica letošnjega prstana je vrhunska dramska igralka, ki prihaja iz Danske, kjer se je šolala.«

»Tudi če se morda zdi, da so danes medjezikovni prehodi težji, da so sodobni standardi odrskega jezika strožji in od igralca zahtevajo veliko bolj natančno obvladovanje vseh jezikovnih registrov, pa je Jette Ostan Vejrup dokaz za to, da se igralčeva, igralkina substanca skriva onkraj jezikovnih ovir. Najdemo jo v enkratni in neponovljivi energiji telesa na odru.«

»Tako kot Fabrove risbe tudi njegova besedila odsevajo njegova intimna doživetja, njegove nenehno ponavljajoče se želje, ideje in obsesije. Večinoma so napisana ponoči, ko je vse tiho in nastopi samota, v samo njemu lastnem, izvirnem jeziku. Odpirajo vrata v svet, ki je poln domišljije in presenetljivih uvidov.«

»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru.«

»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni.«

»Najprej sem rekla, joj, ne vem, če si bom zapomnila toliko teksta.«

»Tekst je odličen, brezčasen. Vsaka umetnost, ki je dobra, je univerzalna in brezčasna.«

»Meni je bilo tako, kot da nisem toliko časa ne igrala, da nisem že toliko časa v pokoju. V bistvu sem čutila, kot da sem včeraj nehala igrati. Nič mi ni bilo težko, ni bilo nič novega.«

»Želel sem delati, da sem med ljudmi, prijatelji, ne da sem ves čas doma in sam vadim. Da delam predstavo s prijatelji, to pomeni polno življenje.«

»Ves čas sem jokala, ampak ko sem prišla na vaje, sem padla v drug svet. To me je rešilo.«

»Ta ljubezen med njima je tako življenjska, seveda se tudi prepirata. Če ni ljubezni, nisi živ.«

»Seveda ljubezen do svojega partnerja, pa tudi ljubezen do vsega, ne glede na politično usmeritev. Mene to ne zanima, pomembno je, da je človek dober.«

»Vedno je prisotna trema, to se ne spremeni, temu ne ubežiš. Če le ni prevelika, je prav dobro, da je je malo.«

»Ponovno odpiramo.«

»Želeli smo, da se predstave nadaljujejo – vzporedno z zasedbo, ki nam omogoča, da spregovorimo in obesimo transparente. Predstave ne želimo ustaviti.«

»Zelo dolgo smo se trudili za to veliko sodelovanje. Ni bilo preprosto, a nekako nam je kljub okoliščinam zaradi covida-19 to uspelo.«

»V teh časih, ko nas je strah skoraj vsega, še posebej komunikacij in mešanja, se nam je zdelo pomembno narediti nekaj skupaj z različnimi kulturami in različnimi okolji.«

»ker je izhodišče roman, ki je izjemno močan, izjemno presunljiv, ki nam pripoveduje o tem, kako zelo težko je živeti v skladu z lastnimi vrednotami in življenjskimi nazori, še posebej pa je to malo težje, če si ženska«

»ta komunikacija med različnimi jeziki na način, da se ti fiktivni liki absolutno razumejo med sabo, četudi govorijo v različnih jezikih«

»To se mi zdi zelo ustrezno. Gre za neko baladno zgodbo, ki ima tudi elemente neke slovenske tragedije, kjer nenadoma ideologije in naši veliki zgodovinski spopadi, s katerimi se ukvarjamo in iz katerih nikakor ne moremo, dobijo človeške dimenzije«

»enakovrednejši odnos«

»Izrazito avtorski pristop k snovanju kostumskih skic in intenziven dialog v procesu nastajanja sleherne gledališke uprizoritve, od vsebine dramskega besedila do konceptualnih zasnov režijskih postavitev, sta odlikovala Cvetino tankočutno razumevanje gledališke oblačilne kulture.«

»Uresničevala jo je v bogatih kostumskih predstavah ali revnih kostumskih podmenah v 'revnem gledališču', ki jih je s fantazijskimi barvnimi kompozicijami in z odtenki v poigravanju svetlobe nadgrajevala s stilsko dorečenostjo v le njej lastnem gledališkem rokopisu.«

»Ustvarjala je kar najbolj živ gledališki prostor v odrskih podobah, v sozvočju z uprizoritveno-scenskim prostorom.«

»Ko zaslišimo njeno ime, se pred nami nariše slika, ki jo je sama vse življenje slikala za nas. Malokdo pa ve, kaj se skriva pod zunanjo podobo, ki jo je tako zelo pretkano stkala in jo tako skrbno varovala. Pod urejeno, skoraj uniformirano podobo, izčiščeno vsakršne odvečnosti, ki je žensko osvobodila, ji vrnila lahkotnost in spontanost, se namreč skriva deklica, ki je vse življenje hrepenela po ljubezni in se vse življenje, na vse načine, borila proti njej.«

»Če občinstvo, ki nas bodri v našem delu, šteje tri ljudi, je to bolje kot nobeden.«

»Tudi tri gledalke po dolgem zaprtju gledališča si zaslužijo, da doživijo gledališče v polnosti izvedbe predstave.«

»Gledališče je zame kot covid: virus, ki te hoče okužiti z emocijo.«

»Igrali bomo, kakor bomo lahko.«