»Meščanu ne morem reči, da imava v mislih vsak nekaj drugega, ko rečeva čas. Njemu teče, meni meče polena pod noge. Ko rečeva polresnica: Njega ne zanima, meni zapre usta. Ko govoriva o naravi: Njega sprejema vase, mene uspava, odvrača me. Okruški, rja. On v svojem odsevu briše nezaželeno in se zažira v mojega. Ostajanje. Zanj je odgovor, zame večno vprašanje.«
»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«
»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«
»Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat.«
»Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo.«
»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«