Ključna beseda: književnost

»Ljubim besede, / ki samo tavajo / v molku zavesti. / Nikoli jih glas ne razjasni, / in vendar včasih / od njih / nekaj v očeh žari.«

»Minuta molka se je zaprla, a večnost ne.«

»Če govorimo o nečem slabem, kot so vojne, poboji in taborišča, vedno rečemo, da si moramo to zapomniti, da se ne bo ponovilo. Mislim, da se ponavlja prav zato, ker nam je ostalo v spominu.«

»Jezik je svet. Od jezika je odvisno, kako se izražamo in kako sprejemamo svet. V skrajnih primerih so besede tudi neprevedljive.«

»Vsekakor drži. Predpostavki bi še nekaj dodal. Po eni strani ne znamo oprostiti, po drugi strani pa nam tudi spomin ne pomaga.«

»Spomin na taborišča ustvarja nova taborišča.«

»Jezik nam daje nekaj, česar v drugem jeziku ni. Daje nam vzdušje, zvok, podobe.«

»Srečni konci je kratkoprozni hibrid, v katerem so poleg klasičnih kratkih zgodb tudi druge kratkoprozne vrste.«

»Zgodbe iz zbirke Srečni konci preigravajo spolnost, užitek in tabuje.«

»Bili smo revni, vendar obdani s knjigami.«

»Včasih se tako nenadoma pojavi, ne da bi pomislil nanjo, nekoliko mi dela družbo in potem izgine, kakor je prišla, in potem sem spet sam.«

»En dan bitke in napredovanje, ki so ga optimistično napovedovali, in protiudarec, ki so si ga obetali, sta se sprevrgla v 'utrdite Havre'.«

»… kaj vse naredi en pogovor / kava nasmeh in objem / (in nekaj minut mačje preje)«

»Maja Kovač v prevodu uspešno krmari po poeziji, ki je mešanica intimizma in modernizma, ne da bi zapadla bodisi pretiranemu poenostavljanju oziroma 'izboljševanju' na eni strani bodisi pretiranemu hermetizmu na drugi.«

»Prevajalka vse to uspešno detektira in poustvari v jeziku, ki je naraven ravno toliko, kot je moral biti sodobnikom naraven jezik izvirnika.«

»Izdaja tako vključuje pesniško zbirko Srebrne nočne igre, ki je v izvirniku izšla leta 1960, in zbirko Ujetniki vetra.«

»Pogovor z nagrajenko Majo Kovač in prejemnico oz. prejemnikom nagrade za najboljši knjižni prvenec bo vodila literarna kritičarka Tina Kozin.«

»Niste nič radovedni? Človek božji, v tej hiši se godi nekaj usodnega. Je mogoče, da niste prav nič radovedni?«

»Duhovi, Sile tega brezna, Kaos / in ti, pradavna Noč! K vam ne prihajam, / da motil bi in drezal kot vohun / v skrivnosti vašega kraljestva: dolga / in nujna pot me vodi skozi vaš / imperij k luči, ko v puščavah mraka / zgubljen in brez vodnika tavam, sam, / in iščem bližnjico do mračnih mej, s sosednjim Rajem.«

»Približno deset ur je minilo, odkar sem zapustil svoj dom, čeprav razdalja med Alepom in Gaziantepom po avtocesti ni več kot deset kilometrov. A zdaj se razdalja meri v dolgih letih – glej, koliko časa boš potreboval, da dospeš do drugega Neznanega … ali do drugega strahu.«

»Turški Istanbul je veličasten zakrnelec, pravi izraz cesarstva, ki se je sesulo samo vase, takoj ko se je nehalo širiti.«

»Nebo se je od tod zdelo otipljivejše in konkretnejše. Iztegniti roko, ko sediš pri ognju, in se dotakniti plamenov teh drugih, nebeških kresov!«

»Iz zemlje gre v trto, (…) iz trte gre v grozdje …«

»Biblija, tu je, vse Svetu pismu …«

»V poznem poletju - Pogreb«

»Zelo nazoren prikaz ne le minljivosti, temveč procesa, brezprizivne mehanike minevanja.«

»Kaj od vsega, česar se spominja, je res in kaj le plod njene domišljije?«

»Ob 10. obletnici smrti vsestranskega književnika se ga spominjamo z odlomkom iz omenjene pripovedi.«

»Pesniško izročilo Ceneta Vipotnika.«

»… Takšna zavist namreč, sovraštvo, hudobija, ošabnost, napuh, objestnost, častihlepnost in pohlep po denarju, ki prihaja od hudiča in iz naše pokvarjene narave, so zanesljiva znamenja, predhodniki in glasniki propada in pokvarjenosti naše domovine.«