»Duhovi, Sile tega brezna, Kaos / in ti, pradavna Noč! K vam ne prihajam, / da motil bi in drezal kot vohun / v skrivnosti vašega kraljestva: dolga / in nujna pot me vodi skozi vaš / imperij k luči, ko v puščavah mraka / zgubljen in brez vodnika tavam, sam, / in iščem bližnjico do mračnih mej, s sosednjim Rajem.«
»Približno deset ur je minilo, odkar sem zapustil svoj dom, čeprav razdalja med Alepom in Gaziantepom po avtocesti ni več kot deset kilometrov. A zdaj se razdalja meri v dolgih letih – glej, koliko časa boš potreboval, da dospeš do drugega Neznanega … ali do drugega strahu.«
»… Takšna zavist namreč, sovraštvo, hudobija, ošabnost, napuh, objestnost, častihlepnost in pohlep po denarju, ki prihaja od hudiča in iz naše pokvarjene narave, so zanesljiva znamenja, predhodniki in glasniki propada in pokvarjenosti naše domovine.«
»Meščanu ne morem reči, da imava v mislih vsak nekaj drugega, ko rečeva čas. Njemu teče, meni meče polena pod noge. Ko rečeva polresnica: Njega ne zanima, meni zapre usta. Ko govoriva o naravi: Njega sprejema vase, mene uspava, odvrača me. Okruški, rja. On v svojem odsevu briše nezaželeno in se zažira v mojega. Ostajanje. Zanj je odgovor, zame večno vprašanje.«
»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«
»Le znanost, dobrota, umetnost, toleranca, razumevanje, sočustvovanje, naklonjenost … in še veliko prvin omike bi lahko naštel … izboljšujejo svet, a kaj ko jim nenehno mečejo polena pod noge, ko ima vse dobro toliko ovir.«