Ključna beseda: književnost

»Spominjamo se ga predvsem kot utemeljitelja slovenske reformacije in očeta slovenske pisane besede. A njegovega delovanja v tistem zgodovinskem okolju ne moremo strniti le na področji verskega in jezikovnega delovanja. V najširšem smislu bi lahko njegove misli, ki so bile pogosto zapisane v pridigah, umestili tudi v takratne tokove filozofije in iskanja družbene pravičnosti«

»V duhu skromnosti protestantizma je Trubar nakazal, da je slovenski knjižni jezik jezik vseh bralcev. Jezik, ki ne poglablja razslojevanja, temveč prinaša družbeno enakopravnost«

»Trubarjeve pridige in zapisi kažejo, da je bil zelo izobražen. Poznal je Lutrove nauke in teze, a jim ni slepo sledil, saj se ni strinjal z obtoževanjem tistih, ki so kupovali odpustke. Dobro je vedel, da so razlogi za takšna ravnanja ljudi predvsem v njihovi neukosti«

»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«

»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«

»Ka misliš, Jeni, v šteron jeziki gučijo v nebesaj? Ne vem, sem odgovoril, kako bi vedel? Nad Prekmurjun se guči prekmursko, vej drügoga jezika naši predniki ne vejo pa ne razmijo.«

»Če je Bog kaznoval Adama z izgonom iz večnosti v čas, potem je zemlja izgnanstvo in zgodovina ena sama tragedija.«

»Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic!«

»Potrebuješ očala, da razločiš tisto, kar veš, da je tam, saj je dvom neizprosen; nadeneš si jih.«

»Tam sem najbrž ostal še del naslednje noči. Celotno levo uho je bilo s krvjo prilepljeno na tla, enako usta. Vladal je strašanski hrup. A v tem hrupu sem spal, nato pa je še deževalo, res močno deževalo. Kersuzon poleg mene je ves težak ležal pod vodo. Eno roko sem iztegnil proti njemu, se ga dotaknil. Druge roke nisem mogel. Sploh nisem vedel, kje je druga roka.«

»Naš pogled vidi in ve: da je najbolj črna noč tisto, / kar ti lahko pogleda iz oči ob katerikoli uri dneva.«

»Prišel je neki moški in se zaljubil v Dorrie Beck. No, vsaj poročiti se je hotel z njo. Iskreno je bilo.«

»O vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. To pa ne bomo. O tem pa ne. Ne pa ne bomo.«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«

»Če si dovolj srečen, da si kot mlad človek živel v Parizu, nosiš to mesto vse preostalo življenje v sebi, kamorkoli že greš, kajti Pariz je premični praznik.«

»Ne sladki spev, solz grenkih bol neizprosna, / ne jasni glas, le vzdihi se glasijo, / na slog ne, le na žalost sem ponosna.«

»Knjiga Nejca Gazvode (Fant iz papirja) z ilustracijami Hane Jesih elegantno, poetično in nadvse prepričljivo govori o tem, da so čudežni trenutki zmeraj za vogalom, zmeraj so tik pred tem, da se zgodijo, pa čeprav se zdijo nemogoči ali pa so celo prepovedani, kot je prepovedana ljubezen med fantom iz papirja in deklico iz črnila.«

»Švrk: res huda pasja biografija Vinka Möderndorferja, ki jo je ilustrirala Eliza A. Dob, je delo, ki med drugim 'brez nadležnega moraliziranja opozori še na pomen solidarnosti, družbenega angažmaja in delovanja v skupno dobro'. Knjigo odlikuje tudi izredno dinamično dogajanje, ki se uravnoteženo spaja s prikazom toplih medosebnih odnosov.«

»Da. … Knjiga je sredstvo, s pomočjo katerega sprožiš domišljijo.«

»Da, gospa.«

»Nisem si mislil, da bom živel v tako nenavadnem trenutku. Ko bo Bog skalnih višav in gromov, Gospod nad vojskami, Kyrios Sabaoth, kar najbolj boleče ponižal ljudi,ker jim bo dovolil početi, karkoli se jim zljubi,ker bo njim prepustil sklepe in ne bo rekel nič.«

»Nisem prepisovala. Gre za legitimni literarni postopek medbesedilnosti. Malina Schmidt Snoj je spisala memoarsko prozo, biografsko prozo, sama pa govorim o fikcijski prozi.«

»Ni me posebej motila literarna obdelava mamine življenjske zgodbe in podobe, ker smo bili na različne interpretacije navajeni. Bila sem pa ogorčena, ker si je gospa Babnikova dovolila (po domače rečeno) ukrasti moje stavke in stavke moje mame, ki jih je potem ali dobesedno navajala ali pa jih je zgolj minimalno spremenila in predelala ter vtaknila v svoje literarno delo.«

»Resnica ima takšno moč, / da lahko krepko premaga / še najbolje izmišljeno laž. / Laž ima takšno moč, / da se lahko vrne in te prepriča, / ko se pretvarja, da je nova resnica.«

»Biti ali ne biti …«

»Polni smo upanja, da se bo nocoj vse dobro izteklo. Hoja se odvija kakor delovanje preciznega stroja. Že smo znova oddaljeni od vasi, nova dolina nas je vzela vase, malce hladneje nam je okrog ramen, noga pa stopa vedno varneje. Čutimo globoko omamo, širino noči, spočitost telesa, nedozorelost vojne.«

»To in da so nas imeli za osovražene Nemce, ter kmečko okolje, polje in živina, ki sem jih prvič spoznal od blizu, so tisti travmatični vozel, ki ga še do danes nisem razvozlal.«

»Sem res videti tako nebogljeno, da me mora prvi mimoidoči potolažiti, da ni z mano nič narobe in da si ne zaslužim sramotilnih komentarjev? Videti sem kot pravkar prispela, izgubljena begunka iz Afganistana, ki ji je treba razložiti to in ono o Nizozemski in Nizozemcih? Jebemti, jaz sem se tukaj rodila.«

»Odrasli jeleni na tebi / markirajo svoj teritorij, / kartografirajo na novo / osvojena ozemlja ali / potrjujejo obrambo starega. / Ustreljeni jeleni / pod tabo umirajo / zviti v klobčiče, / iz katerih štrlijo njihova rogovja, / kakor da so veliki kostanji, / ki so pravkar pognali kal.«

»Zdi se, kot bi nam Denis Škofič želel sporočiti, da nam že jezik sam sugerira, da besede, kot so bit in bitka ter telo in teloh, nimajo naključno enake osnove in tudi skupne simbolne zgodbe.«