Ključna beseda: književnost

»Slovesnosti se bo udeležila tudi državna sekretarka na uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu.«

»Vsaka pesem / je majhna molitev.«

»On vendar ni prosil nikogar, naj se rodi kot moški – in zato mu ne bo nihče vsiljeval nobenih domnevnih dolžnosti. Nikoli ni podpisal nobene obveze, da se bo vedel kot pravi moški.«

»Narodna zavest tukaj ni akademska, intelektualna, ne, ampak vsakdanja in intimna, zagrizena je nekje na dnu, pri sami koreniki ljubezni. Zvestoba narodu sega tja do našega substrata, tja do erosa.«

»Mojih sedem tekmovanj.«

»Stare pesmi pišem.«

»Tudi satirični elementi so bolje osmišljeni kot v Velunji.«

»Ime dezodoranta dobi v tem kontekstu čisto nov pomen.«

»Zakaj pa nam še nikoli nihče ni kupil čevljev?«

»Veter je vlekel od šume prek vročega polja, nad katerim je cvetel dan.«

»Z nemirno dušo sem čakal prihoda Romea izza oblakov, v atlas oblečenega Romea, pojočega o ljubezni v trenutku, ko ima čemerni električar za kulisami že pripravljen prst, da ugasi luno.«

»Ta kretnja je namreč postala manira in se je razpasla kot kuga.«

»Pred dvesto leti bi slikal Suzane v kopeli, zdaj pač slikam ženske v lavorju.«

»Smo v zelo podobnem času, kot je bil Primož Trubar. To je bil prelomen čas za Evropo in tudi zdaj je. In bil je prelomen čas za jezike. Če ne bi imeli Trubarja, človeka, ki je bil samozavesten in ki je zmogel zelo zahtevno delo – pretvorbo govorice v pisavo – potem nas tudi danes ne bi bilo«

»Spominjamo se ga predvsem kot utemeljitelja slovenske reformacije in očeta slovenske pisane besede. A njegovega delovanja v tistem zgodovinskem okolju ne moremo strniti le na področji verskega in jezikovnega delovanja. V najširšem smislu bi lahko njegove misli, ki so bile pogosto zapisane v pridigah, umestili tudi v takratne tokove filozofije in iskanja družbene pravičnosti«

»V duhu skromnosti protestantizma je Trubar nakazal, da je slovenski knjižni jezik jezik vseh bralcev. Jezik, ki ne poglablja razslojevanja, temveč prinaša družbeno enakopravnost«

»Trubarjeve pridige in zapisi kažejo, da je bil zelo izobražen. Poznal je Lutrove nauke in teze, a jim ni slepo sledil, saj se ni strinjal z obtoževanjem tistih, ki so kupovali odpustke. Dobro je vedel, da so razlogi za takšna ravnanja ljudi predvsem v njihovi neukosti«

»Gorim. Ne govorim. / Dogorim. Zbledim. / Veličina tega sveta nima cene.«

»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«

»Ka misliš, Jeni, v šteron jeziki gučijo v nebesaj? Ne vem, sem odgovoril, kako bi vedel? Nad Prekmurjun se guči prekmursko, vej drügoga jezika naši predniki ne vejo pa ne razmijo.«

»Če je Bog kaznoval Adama z izgonom iz večnosti v čas, potem je zemlja izgnanstvo in zgodovina ena sama tragedija.«

»Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli – ne pri peresu! To ni njih poklic!«

»Potrebuješ očala, da razločiš tisto, kar veš, da je tam, saj je dvom neizprosen; nadeneš si jih.«

»Tam sem najbrž ostal še del naslednje noči. Celotno levo uho je bilo s krvjo prilepljeno na tla, enako usta. Vladal je strašanski hrup. A v tem hrupu sem spal, nato pa je še deževalo, res močno deževalo. Kersuzon poleg mene je ves težak ležal pod vodo. Eno roko sem iztegnil proti njemu, se ga dotaknil. Druge roke nisem mogel. Sploh nisem vedel, kje je druga roka.«

»Naš pogled vidi in ve: da je najbolj črna noč tisto, / kar ti lahko pogleda iz oči ob katerikoli uri dneva.«

»Prišel je neki moški in se zaljubil v Dorrie Beck. No, vsaj poročiti se je hotel z njo. Iskreno je bilo.«

»O vsem je treba govoriti na glas, razen o tem, kar se je zgodilo mami. To pa ne bomo. O tem pa ne. Ne pa ne bomo.«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«

»Če si dovolj srečen, da si kot mlad človek živel v Parizu, nosiš to mesto vse preostalo življenje v sebi, kamorkoli že greš, kajti Pariz je premični praznik.«

»Ne sladki spev, solz grenkih bol neizprosna, / ne jasni glas, le vzdihi se glasijo, / na slog ne, le na žalost sem ponosna.«