»Nobena nesreča, nobena smrt, nobena slaba izkušnja me ni odvrnila od plezanja. Verjetno zato, ker to res neskončno rad počnem, ker se v gorah počutim kot doma, ker mi je tam lepo. Lepota narave je osnovno gonilo, potem pa je tu še želja po avanturi.«
»Ko sem se lotil avtobiografije, sem bil v boljšem položaju, ker sem vedel, da se knjigo da napisati, kajti ko sem jo pisal prvič, nisem bil prepričan. Po drugi strani pa sem bil v slabšem položaju, ker sem moral napisati celo knjigo, ne samo polovice.«
»To je zgodba o moštvenem duhu, ker tam brez ekipe ni bilo nobenega upanja na uspeh. To je tudi zgodba o žalostnem koncu, Marjan Manfreda - Marjon je imel črne prste, ko je prišel s poskusa na vrh, in so mu morali dele prstov odrezati.«
»Sliši se pretenciozno, a gre za zelo elementarni poskus razumeti, kako delujejo naša družba, naša življenja, sistemi našega vsakdana, kot so zdravstvo, družina, religija, kako mislimo našo zgodovino, kulturo, hrano. In kako gledamo nase v stiku s tujci.«
»Ko sem razmišljal o ponudbi, da knjigo napišem, sem hotel čim bolj zlesti v čevlje tujca, na svojo domovino in vsakdanjo okolico pogledati skozi očala nekoga, ki mu ni nič, prav nič samoumevno. Zato sem se odločil knjigo napisati v nemščini. Ne predstavljate si, kako tako početje človeku odpre oči in spremeni pogled na najbolj samoumevne reči.«
»Pogosto me sprašujejo, kako je mogoče, da mi je kot 11-letnemu dečku uspelo preživeti tam sedem mesecev, ko je znano, da je bilo nemško pravilo, da si tam, tudi če se te nihče ni dotaknil, v tem času moral umreti – od lakote, stresa, slabih higienskih razmer.«
»Že teh nekaj osnovnih podatkov skupaj z dejstvom, da so v obravnavanem delu Janje Rakuš pogosto prisotne refleksije vprašanja o vizualijah, kaže, da imamo opravka z delom, ki si zastavlja vprašanje o barvi in s tem o pogledu, česar pa ne razume zamejeno, temveč tak vidik služi kot vstopna točka v prevpraševanje filozofskih pa tudi večnih vprašanj o družbi, medosebnih odnosih in drugem.«