Ključna beseda: avtofikcija

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu, Estha in Rahel.«

»Ne zastavljaj mi debilnih vprašanj o avtofikciji, preberi in začuti, da je vse res.«

»Ja, tudi gledališče je bilo, zmeraj je bil tudi teater. Igrala je svoje vloge, da bi pokazala, kaj je resnično, kaj je zanjo pomembno. Da jo imajo radi.«

»Malo je manjkalo, da bi se rodila na avtobusu.«

»Išče vas policija. A se ne bi predali?«

»Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare.«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«

»Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!«

»Nekaj tisoč ljudi nas je tu. Fabriški dimniki segajo v nočno nebo in vzkriki siren lomijo ozračje in otroci čakajo za okni svoje stare.«

»Nekega jesenskega dne so skoraj za sto evrov povišali šolski dodatek, ki so ga družine vsako leto dobile kot pomoč za nakup šolskih potrebščin, zvezkov, torb. Noro si se razveselil, v dnevni sobi si kričal: Gremo na morje! in vseh šest se nas je posedlo v naš avto za pet; jaz sem zlezel v prtljažnik kot kak ugrabljenec v vohunskih filmih, kar mi je bilo še posebej všeč.«

»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«

»Življenje je bilo težko, zlasti za mojo mamo. Za očeta je bila vse: žena, ljubica, vsako leto je rodila otroka, bila je gospodinja, sama je kuhala in pekla, prala perilo, stregla v trgovini z mešanim blagom, ko je prišla kaka stranka, prelopatila vrt, ne za cvetlice, temveč za krompir in zelje, čebulo in buče; in vsak trenutek je pritekel kak paglavec, jo potegnil za krilo in priganjal: lačen!«

»Sama poudarja, da si v obdobju, ko je pisala svojo prvo knjigo, zanj ni vzela časa, da se mu ni zares posvečala in da je znala biti odsotna.«

»Zdi se, da je to morda najbolj radikalna poteza v knjigi; pričakovanje, da bo ženska vedno izbrala nekoga drugega, ne sebe, ali vsaj ne samó sebe, je najbolj jasno zavrnjeno.«

»Odloči se, da bo vztrajala v tem, kar čuti, da je, tudi če to stanje prinaša s seboj čustveno bolečino.«

»Verjamem v to, kar počnemo, in ne v to, kar smo.«

»Človeštvo je veliko zanimivejše kot ti atributi, ki jih tako ali tako uporabljamo samo zato, da bi se izognili tragediji svojega bivanja.«

»Res je, da me zanimajo ekstremne pozicije v življenju. Ampak pri tem ne gre za kakšno željo po provokaciji per se.«

»Mene osebno ni iz neznanega razloga še nihče oklofutal na ulici, ampak najbrž komu ni všeč moja knjiga. Vsaj upam, da je tako.«

»Sovražim zgodbe, kjer je heteroseksualnost prikazana kot pekel, homoseksualnost pa kot odrešitev, čisti paradiž. Lepo vas prosim! Zveze so vedno vice.«

»Čast je duhovna kategorija, nobene zveze nima s premoženjem ali udobjem. Biti srečen pomeni narediti, kar pač moraš narediti.«

»Ko imaš otroka, mu moraš z jezikom pojasniti svet – takrat ne moreš lagati, ne o svetu in ne o sami sebi.«

»Ne vem, zakaj se v tej ljubezni ne smemo raziti. Ne vem, za kaj mi za ljubezen ne sme postati vseeno, enkrat za vselej vseeno.«

»Ne flirtam, nikoli ne flirtam. Pogosto rečem ne, včasih ja. Nima zveze s seksom, kaj šele z ljubeznijo.«

»Sovražim zgodbe, kjer je heteroseksualnost prikazana kot pekel, homoseksualnost pa kot odrešitev, čisti paradiž.«

»Morda nisem moški, niti Rusinja in prav tako nisem živela v 19. stoletju, ampak ko berem Dostojevskega, vem, o čem govori.«

»Evelin v dnevni sobi miži in se, glava v ognju, prsi v ognju, želodec v ognju, osredotoča. Stisne pesti.«

»…ampak kako požgati dom, ki je tako neverjetno moker? Na katerega ves čas dežuje.«

»Važno je, da med naju, ko se počutim najbolj ranljivo, postavim čim višji zid. Če ga bom odrinila prva, bo on lahko samo drugi. Važno je, da z najino bližino upravljam samo jaz.«