Ključna beseda: ljubezen

»Ko se oba soočita s svojimi notranjimi razbitinami, pa lahko ponovno zažari toplota njunega sveta.«

»Tedaj ledeno kraljestvo stopi v barvitost življenja; v svetlobo pomladnega sonca, v poletne vetrove in v jesenske plameneče barve.«

»Pot, ki jo ubira Gerda, ni le zunanje iskanje izgubljenega prijatelja, temveč tudi notranje potovanje k lastni celovitosti: k zorenju duše, ki se uči prepoznati in uravnotežiti moško in žensko načelo našega bivanja.«

»Ljubezen je enačba, ki jo morata Gerda in Kaj najprej razrešiti vsak zase, nato drug z drugim.«

»Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati.«

»Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.«

»Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.«

»Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.«

»Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično.«

»Nor sem! Vse se mi dozdeva. Življenje je privid, beseda privid življenja. Nisi mi dal svoje besede, oče, a slišim jo, kako odmeva po teh ulicah in po tem mestu, kjer tvojo besedo potiskajo v temen kot, pa je ne morejo utišati.«

»Vse bo dobro, ljubezen moja, vse bo dobro. Jaz sem ob tebi in v tebi.«

»Tudi iskanje nevidnega in nedosegljivega je čas, ki ga velja živeti.«

»Škoda, da polagamo čas v varstvo zrahljanim živcem, hudobiji, egoizmu, diktatorjem. Ko bi razmišljal o svoji minljivosti, bi bil človek le dobro bitje brez hudičeve zlobe.«

»Zlo mu ne pride do živega, toda vse to je za današnji čas, je pripomnil avtor, že kar problematično.«

»Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti.«

»Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje.«

»Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

»Oh, poglej. Kako ljubko.«

»Ampak, oprostite izrazu, od***ite.«

»Na takem obnašanju ljudi je nekaj pokroviteljskega, čeprav mislijo, da so prijazni in velikodušni.«

»Ampak v resnici so žaljivi.«

»resnično življenje je precenjeno«

»najbolj človeška«

»samo«

»To ni zgodba o odprtju goriške severne postaje. To ni zgodba o Kavarni Bratuž. To ni zgodba o Soški fronti, fašizmu ali vseh tragedijah, ki so doletele to mesto. To ni zgodba o Miri, Pepiju ali Slavku. Oni so samo naši vodniki skozi ta kratki izsek zgodovine našega mesta. To je zgodba o ljubezni. O ljubezni ob Soči. O ljubezni sredi tragedije druge svetovne vojne in fašizma v Gorici. O ljubezni, ki ne ve za noben konfin. To je le ena od mnogo zgodb iz Gorice. Lahkotna, kot se spodobi za zgodbo o ljubezni. Konča se na vnovič združenem Trgu Evrope le nekaj let pred skupno Evropsko prestolnico kulture. Naj bo ta zaključek v resnici nov začetek za našo kolektivno zgodbo, ki jo pišemo vsak dan. Naj tudi Gorici, tako kot Mira in Pepi, ne vesta več za noben konfin.«

»Moški na aplikacijah za spoznavanje mogoče mislijo, da iščejo zvezo, pa se na koncu izkaže, da iščejo seks. Tako da se bom prepustila spontanosti spoznavanja ljudi na koncertih, v knjižnici ... kjerkoli drugje kot na aplikacijah.«

»Zaradi dostopnosti vsega komuniciramo slabše in manj. Moj oči je čakal ves dan v službi na večer, ko je spet videl mami. Pričakovanje je bilo. Danes pa lahko fant kadarkoli si zaželi pokliče dekle po videoklicu in jo vidi.«

»Prek spleta ne slišiš osebe, je ne čutiš, lahko jo samo prebereš in vidiš.«

»Ni interpretacije. V glasu in v očeh je vse.«

»Ali mladi sploh vedo, kako lepo je nekomu pogledati v oči in nekaj čutiti?«