»Gledamo v odprta usta, a tam je le temen, zaustavljen dih, izraz na razmaknjenem, režečem volčjem obrazu, je kot izraz človeške jeze ali besa, kot da bi se kdaj pogledali v ogledalo, in oči, oči so tuje in kristalno čiste, lepe kot golo drevo v zimi, kot otroški jok …«
»Način, kako v enem zamahu upesnjuje vsakodnevno stvarnost, aktualno politiko, duhovnost in velike teme literature, je nekaj, kar ni zanimivo le za vsakokratnega bralca oz. bralko, temveč je v njem iskati tudi elemente, ki so odločilno vplivali tudi na slovensko poosamosvojitveno poezijo, zaradi česar izbor zveni domače tako drugače.«
»Lahko rečem, da vsakodnevno dihamo z njim, zlasti na Sežanskem, saj se po njem imenujejo vsi pomembni zavodi, od Kosovelove knjižnice do Kosovelovega doma, osnovna in srednja šola, imamo Kosovelovo domačijo v Tomaju, na Ljudski univerzi v Sežani pa je javnosti na ogled Kosovelova spominska soba.«
»Mislim si, da je v teh časih še bolj aktualen kot v času, v katerem je živel v svojem kratkem življenjskem obdobju. Njegova avantgarda v današnjem času živi in je tudi potrebna, njegove pesmi takrat niso pomenile toliko, kot pomenijo danes.«
»Prepričana je, da bi bil danes, če bi zdaj živel, med mladimi zelo priljubljen, saj je bil 'ravno takšen, kot so mladi danes, ki so radovedni, znajo biti ustvarjalni in iščejo poti, da iz tistega intimnega in individualnega sveta vendarle želijo biti prepoznavni tudi v družbenem okolju'.«
»ni bentil kot Cankar, ni vedril kot Župančič, ni bil tako samozadosten in bleščeč kot Kette. Segal je predvsem vase: iskal je nove oblike, drugačen zven besed. Z novim ritmom, s svobodnim verzom in rimo je postal utemeljitelj moderne poezije na Slovenskem«
»Ni pomembno, moji davni koraki te bodo / učili, ti peli / o bridkosti in elektriki tega nečistega, žarečega / časa, ki je imel / čekane hijen, atomske srajce in krila bliska, (…) ki so ga stoletja barvali z močjo krvi in trpljenja.«