Ključna beseda: pesnik

»Nihče v slovenski poeziji ni tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Kar se tiče smrti, pred njo ni izhoda, prežeti smo z minljivostjo. Kar se tiče temačnosti. Zajčeve pesmi so temačne, ker se upirajo samozadostnosti kogita in Heglovemu utopičnemu projektu umskega vnebovzetja. Kar se tiče nihilizma. Doslej ni nihče v slovenski poeziji tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom.«

»Pri Zajcu ni bilo nič in nikoli narejeno po naključju, temveč prav neusmiljeno zbrano in kot britev ostro.«

»Te so zelo dramatične, a skozi poezijo, skozi neko dinamiko jezika in skozi estetiko. In to je tisto, kar nas pri Zajcu, ob izraziti ostrini njegove misli, še danes izjemno navdušuje.«

»Ko preberemo kakšno Zajčevo igro, si jo želimo videti, ko pa jo vidimo, si jo želimo ponovno prebrati.«

»Dane Zajc je kot britev oster pesnik duhovno izpraznjenega sveta. Z neverjetno močjo upoveduje resnico lažnega humanizma, avtokracije politične moči in tehnokracije znanosti, ki ji ni mar za etičnost in sočutje.«

»To bom storil tako, da bom vzpostavil dialog z Danetovo srhljivo lepo pesmijo Popotnik. V njej je izpet človekov odnos do vseobsegajočega. Naša usoda.«

»Za svoj nastop tako pripravlja esej o čakanju, povezanim z železniško postajo.«

»Njegova dela so izjemno brezkompromisna. Babačić je avtor punka in piše o ljudeh na robu, zaznamovanih.«

»Zame so edini ljudje nori ljudje, tisti, ki so nori na življenje, nori na govorjenje, nori na odrešitev, ki hrepenijo po vsem naenkrat, tisti, ki nikoli ne zazehajo ali rečejo česa običajnega.«

»Tisti, ki gorijo, gorijo, gorijo kot veličasten ognjemet, ki eksplodira kot pajek prek zvezd, in na sredi vidiš, kako se razpoči v modri barvi in vsi rečejo: Uaauu!«

»Zavedal sem se, da so to vse posnetki, ki jih bodo nekoč z začudenjem opazovali naši otroci in mislili, da so njihovi starši živeli mirna, čisto urejena, na fotografiji uravnotežena življenja, zjutraj vstajali in ponosno stopali po pločnikih življenja, ne da bi kdaj sanjali o razcapani blaznosti in kravalu naših resničnih življenj, naših resničnih noči, njihovega pekla in nesmiselne moraste ceste.«

»Vsaki Gregorčičevi dnevi so drugačni, ker si vselej izberemo drugo temo, ki izhaja iz njegovih pesmi in se nam zdi pomembna za to okolje. Ker verjetno noben pesnik ni doživel toliko uglasbitev svojih pesmi kot prav Gregorčič.«

»Vendar je treba prenašati Gregorčičev duh skupaj z mladimi, pomembno pa se nam zdi, da pri organizaciji sodelujejo vsi, ki so kakor koli povezani s pesnikom, tako domačini z Vrsnega kot tudi Gradišča nad Prvačino, kjer je pesnik dolga leta služboval.«

»Zanima me pisati osebno na zelo neoseben način, način potujitve ... Če bi kdo o Mnogoboju mitologij rekel, da je neosebna zbirka, to tako paradoksalno ni res.«

»Akt razlastitve pomeni, kot bi rekel Miklavž Komelj, da 'v jeziku poezije ni zasebne lastnine'.«

»No, ko citiram Aleša Kermavnerja, se mi zdi zabavno, kako si bodo bralci to interpretirali.«

»Če se ne motim, se samo enkrat pojavi beseda nežnost, in še to zato, da bi poudarili njeno odsotnost.«

»Človeštvo že ves čas kopiči vednost. Že dobri stari Hegel pravi, da smo se iz zgodovine naučili samo to, da se nismo ničesar naučili.«

»Cilj njegove poezije je bil izraziti bedo in nesrečo proletarskega sveta; ta mu je bil predvsem snov za ponazoritev novega etosa, ki zahteva očiščenega človeka; sočustvuje z zatiranim in trpečim, ki so simbol novega človeštva in nove družbe. Zato je izražal proletarsko-socialno motiviko z vizionarnimi podobami, simboli in metaforami.«

»Poezije ne ljubim zato, ker jo sam pišem, ampak najbrž zato, ker ljubim poezijo, tudi sam pišem.«

»To je poezija življenja, nabita z vsem, od nepopisnega vitalizma do intimne stiske minevanja. Toda njegov pesniški svet je življenje, radost v življenju, z razkošno občutljivostjo za vse, kar se dotika človeka in njegove eksistence v družbi. V njegovi poeziji z vsemi registri zveni realno življenje.«

»Nagajivo, zbadljivo in puščičasto zna razgrajati po umetniški sceni, sproščeno in drzno verzificira radožive izzive v življenju, a nikoli ne popusti v svoji pokončni drži, ko razkriva sebe in družbo.«

»Poezija na svoj način pomaga živeti.«

»Fritz je tisti slovenski pesnik, ki je vrednote socialnega realizma (in socialne doktrine, ki stoji za njim) ne le najbolj ponotranjil, ampak jih je tudi najbolj kompleksno prenesel v tranzicijski čas. Med vsemi starejšimi slovenskimi pesniki je edini ohranil pristno socialno revoltiranost, na kakršni je temeljila prvotna socialnokritična imaginacija, od lirske pesmi do satire. Fritz je pesnik upora, jeze in juriša na konkretnega naslovnika (kapitalizem) ...«

»Prekrivam / temne luknje na piščali / naj se svetli toni širijo / med razglašene / naj zvenijo pogumno / a ne napadalno / naj slišijo zven sprave / tisti brez lastnega tona.«

»Preden umrem, bi rad videl ves svet.«

»Literatura, še zlasti poezija, film, televizija, kulturna politika, najrazličnejši družbeni fenomeni, pa tudi vsakdanja banalnost realne politike ‒ vse to je našlo odziv v Kolškovem lucidnem in dosledno argumentiranem pisanju, velikokrat začinjenim s pronicljivo ironijo in blagohotnim humorjem, kot pritiče tistim, ki se lahko pohvalijo z žlahtno klasično izobrazbo in razgledanostjo, brez katerih suveren, relevanten in obenem ves čas dvomeč intelektualni razgled tako rekoč ni mogoč.«

»Pesmi so v globini tako temačne kot upajoče, s humorjem, ironijo, kdaj sarkazmom govore o nevarnosti, da bi odtujenost opustošila deželo, jo prikrajšala za ustvarjalnost, veselje do življenja.«

»dolgo časa si skozi okno sobe gledal tisti hrib iz deževnih ploskev z modrikastimi potezami vetra.«