Ključna beseda: pisanje

»Ljudje se počutijo, kot da te zelo dobro poznajo, kot da si njihov prijatelj. Ampak meni je ta odnos na nek način zelo lep.«

»Moje osnovno pravilo je, da svetujem in kažem samo to, kar vem, da bo ljudem pomagalo.«

»To lahko res hitro izgubiš in moraš biti previden. Ampak po mojem, če delaš res fer, ni take nevarnosti.«

»To mi je ena od najljubših stvari: ko nekdo reče, kako prenaša to knjigo v resnično življenje.«

»Že na fakulteti kdaj razmišljaš: 'Joj, on pravi, da se uči, glej mene.' Ampak to primerjanje je zelo neprimerno, se pa dogaja.«

»Vsi to delamo, študenti medicine in zdravniki. Nekdo pride k tebi in ti jamra, da je imel težak dan v službi. Ti pa začneš: 'Ti sploh ne veš, sem imel nočno in dežurstvo ...'«

»Zvezdniki, bogati in oboževani, naredijo samomor zaradi depresije. Moraš pustiti ljudem, da čutijo vse spekter svojih čustev, ne glede na obremenitve.«

»Je pa seveda prav, da v epidemiji rečeš zdravniku: 'Bravo, res si bil obremenjen.'«

»Biti pisateljica je dovolj, preveč in premalo.«

»Komaj smo ločili avtorja od govorca, že v literaturi ponovno iščemo avtorja...«

»Kajti vse je fikcija in fikcija je vse.«

»Dokler pripovedujemo zgodbe, obstajamo, pa čeprav zgolj v zgodbah.«

»Ta poezija nedvomno sodi v žanr nizkohermetične poezije z visokimi udarci.«

»Dokler pripovedujemo zgodbe, obstajamo, pa čeprav zgolj v zgodbah. Kolikokrat si jih moramo povedati, da jim začnemo še sami verjeti?«

»Želela sem pokazati surovo bolečino in je ne zapakirati v nekaj literarnega, želela sem pokazati, kako noro močno boli.«

»Dosti ljudi mi je reklo – in morda je res – da Slovenec ali Slovenka ne bi mogla te knjige pisati tako odkrito.«

»Nekateri ljudje se mi niso upali približati. Imeli smo družinske prijatelje, s katerimi smo skupaj hodili na počitnice, pa se sploh niso odzvali. Nikoli več niso govorili z mano.«

»Kako to lahko narediš? Kakšen vzor si svojim otrokom? Človek umre, ti pa se ne želiš približati in nekaj povedati.«

»Ja, pomembno je, da se tej situaciji ne izogibaš.«

»Na začetku sem o tem pripovedovala, a sem ga želela seveda zaščititi, zato se ni pojavljal prav v vsakem pogovoru.«

»Samo enkrat me je pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt, a potem nisem vedel, kaj naj rečem. En sam trenutek, ki je šel v prazno.«

»Če bo kdo streljal na vas, se krogle ne bodo odbile, in če pod vami eksplodira atomska bomba, se vam bo nekaj zgodilo.«

»Moja mama me je samo enkrat pogledala kot človeka, nenadoma je bil vzpostavljen kontakt. Bila je v domu upokojencev, bila je že zelo stara, tudi jaz nisem bil več prav mlad ... In v bistvu potem nisem vedel, kaj naj rečem. Bil je en sam trenutek, potem se je takoj zaprla. En sam trenutek, ki pa je šel v principu v prazno.«

»Kaj bi povedali svoji mami, ko je bila še živa, če bi videli, da bi ona to razumela? Pa tudi, kako se je tvoje pisanje spremenilo po njeni smrti?«

»Kakšne so prednosti nočnega ustvarjanja? Takrat imam predvsem manj možnosti za prokrastinacijo.«

»Vedno otrpnem ob vprašanju, ki se začne z besedami: 'Kakšen je tvoj nasvet?' Zelo nerada dajem nasvete.«

»To niso nasveti, raje bi uporabila izraz nenapisana pravila kulturnega okolja, v katerem se nahajamo.«

»Gre za sporočila, ki jih deklice dobivajo med odraščanjem, česa se lahko lotijo in česa ne.«

»Zato raje, kot da bi se videla kot prebojnico, sebe vidim kot napako v sistemu, moja zgodba naj ne bi obstajala.«

»Sindrom prevarantke je občutek, lasten ljudem, ki se znajdejo v nekem okolju ali kontekstu, ki jim ni domač.«