Ključna beseda: pisanje

»Strašno rada bi začela pisati pravi dnevnik, a se mi nekako ne posreči.«

»Najbolj me moti to, da bi morala, preden prav zares začnem, najprej napisati zgodovino svojega desetletnega teatrskega dela.«

»Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.«

»Naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura.«

»Ko pišeš, pravzaprav ustvarjaš preteklost, sicer preteklosti sploh ne bi bilo.«

»Kar je povedano, je natanko to, brez sprememb. Pri poeziji pa, ko na primer potujem, lahko omenim vse kraje, ki sem jih obiskal, a to ni dovolj . . . Poezija sama postane dogodivščina, podaš se na dogodivščino pisanja o dogodivščinah.«

»To ni esej, to je pesem.«

»Pazila sem na to, da se ruralnega okolja in življenja ne karikira in se ga ne dojema kot nekakšen lunapark.«

»Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.«

»Resnično je absurdno, da imamo do ruralnega okolja pokroviteljski odnos.«

»Osamljena, brihtna dovolj, da ve, da bi morala biti možu podrejena, to še gre, da Prezelj rada krši pravila, ki so vsaj nekaterim stoletja tako dobro služila, pa postane očitno, ko Idi zmanjkuje motivacije za in/ali občutka zadovoljstva ob izpolnjevanju dolžnosti.«

»Težko vodo sem vedno pisala nekje med deseto zvečer in drugo zjutraj, po službi.«

»Večino dni, ko se zjutraj zbudim, si mislim: 'O, še en dan!'«

»In tako se bom odpravila do perišča, tja, kjer se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo.«

»Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje.«

»In če bi začel še enkrat, se velikokrat vprašam, kaj bi bilo lahko drugače. Najprej bi bila z mano violina. Divje, kot da sem hudičev učenec, bi vadil violino. Obožujem ju, violino in glasbo ljubim neizmerno. Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vsega, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega.«

»Prevozil sem s to 'kočijo' vso deželo čez hribe in doline, čez ravnine in puščave, zdaj pa sem se izgubil v domačem mestu.«

»Ne počni tega, zanj ni veljalo. Ne tepi. Ne ubijaj. Ne posiljuj. Moški, kot je bil on, takih zapovedi niso samo ignorirali; družba jih je za to vedno znova nagradila.«

»Bilo je v času, ko se je zgubil čas. / Bilo ga je še tu in tam, / drugje ga sploh ni več bilo. / Na svetu, ko da je postalo malo temno.«

»Po Parizu le beži / zavit v svoje sanje / v ustih zvesti čik / pod težo tujih knjig / paketov pomade in jestvin / vedno beži molče ječi / za tuje blagostanje / znani vam trpin.«

»Izurjeni smo v veri, da je to, kar počnemo scenaristi, drugotnega pomena glede na to, kar počnejo oni, vodilni v filmski industriji.«

»Zavedli so nas, da ne moremo brez njih. Resnica je, da brez nas scenaristov ne morejo narediti ničesar pomembnega.«

»Ne delaš za svet teh številk. Delaš za svet.«

»Naše delo je odsevati svet, povedati, kaj je res, navkljub vsem lažem.«

»O tem moraš pisati, to moraš povedati svetu.«

»Vedno moraš biti buden, saj živiš v svojem času.«

»Ljudje pišejo iz svojih obsesij.«

»Motiš se, absolutno se motiš, gre za to, da se je tvoje pisanje spremenilo, spremenilo se je, ker si bila drugje, tvoje dojemanje poezije se je spremenilo in to moraš upoštevati, zato moraš dovoliti, da se to pokaže v tvojem pisanju in da naredi svoje.«

»Dobil sem knjigo. To iskreno navdušenje, da lahko berejo. Kot da sem jim naredil uslugo s tem, da sem knjigo napisal.«

»To sem odprl v času, ko je ena od vlad oz. ministrstvo za zdravje sprejelo interventni zakon, da bodo specializacije na nacionalni ravni, ne na ravni bolnišnice.«