Ključna beseda: poetika

»pisat / nekaj ne o nečem nekaj kot da | glasbo«

»Antigona je tisto, kar človek ve, da bi moral biti.«

»Naša generacija ne more dajati sodb o političnih razmerjih nekega drugega časa.«

»Mit o Antigoni, pokončni in pogumni upornici, že od antike naslavlja temeljno vprašanje o nasprotju med nenapisanimi človeškimi zakoni in kodificiranimi zakoni države, med etiko in pravom.«

»Prepričan sem, da je slovenska poetična drama unikum, nekaj, kar ni enako ali podobno ničemur iz svetovne dramatike.«

»Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.«

»Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!«

»Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?«

»Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.«

»zločin je / ugasniti pleme«

»Sem bolj čustven, ampak med delom slikar kritično gleda na svoje delo, ga dodeluje in v končni fazi je v ozadju precej razuma.«

»Ptice in poezija so neločljivo povezane z žlahtno likovno zapuščino Vladimirja Makuca. Ptice pomenijo umetniku pogost vir inspiracije, njihove upodobitve pa so često navdih pesnikom. Makuc je pesnik po naravi in tudi pesnik izbrane narave.«

»Seveda ne mislim, da so moji motivi tako ozko lokalno pogojeni, širši okvir zanje je ves Kras, h kateremu spadajo Dalmacija, Istra, celo Portugalska in Sredozemlje nasploh. Zame je to simbol za ves svet.«

»Pišem ti z mojimi očmi«

»Nikoli brez pesmi«

»Pesniki so večni nosilci ognja. Zaradi poezije in zaradi ljubezni.«

»Kajti pesniki so večni nosilci ognja.«

»Bolj kot harmonija privlači disharmonija, bolj kot melodija rezkost, arhaičnost, šamansko poskakovanje, ne stopicanje.«

»Če se moram odločiti med 'razumljivim' in 'nerazumljivim', sem bolj na strani nerazumljivega, na strani vibracije, brnenja, motnje …«

»Fotografiraš se veliko, poziraš?, sporočaš?, opozarjaš?, se mlatiš …«

»V menjavah let stvar sleherna se izpreminja, / enak ostaja le tvoj zastrupljeni lok. / Kot trte sok si in kot jagoda si brinja, / in čaraš v srca smeh, / za smehom bol in jok.«

»Boli v srce me sonca zlat smehljaj, / ki ga slepi mrtvaški vonj krvi, / a bolj od smrti, ki povsod mori, / boli izmučen tvoj me tih vzdihljaj.«

»In tudi v tem nestalnem, čudnem veku / si srečo in vse lépo voščijo ljudje. / Kajne, pomembno je samó, če človek zaželi človeku, / da še vnaprej imel človeško bi srce.«

»Čakam njega, ki ga ni. / In vem, da ga ne bo. / A nočem verjeti. / Prav zato si ga domišljam, / ga nestrpno pričakujem / kot nikogar doslej. / Mogoče je prav, / da nikoli ne prestopi mojega praga, / ker nočem izgubiti edinega, kar imam: to čakanje.«

»Gabriela sporoča, da je 'v molk zapredena kot Sfinga': 'Če me hočeš odklenit, / moraš poznati urok govorice. / Pesniti moraš. / Na pravi način moraš zavrteti ključ / za moja vrata.'«

»Lili nam zaupa, da je počasna mimoza, ki 'odpira liste kot prvi poljub': 'Komaj vidna sem – nikogaršnja … le svoja. / V svileni sapi jutra, / umita od nočne sline, / obrobljena z rahlo šminko, / sem še nedotaknjena. / Željena in želeča.'«

»Natalija: 'Obrišem si solze. / Sama in brez reflektorjev. / Brez kamere in režiserja.'«

»Vse belo: / bele stene, / bele rjuhe / bel križ / iz bele slonovine / in okrogla ura … / s črnimi kazalci, / ki tiktakajo vse do trenutka, / ko zadoni izmerjen čas.«

»Ta dan, / to mesto, / to nebo, / to telo, / te roke … / in ustnice, ki stiskajo cigareto / za dimček hipne pozabe.«

»Sediva na Trgu revolucije in kar naprej se morava smejati, saj je dan neznansko lep in najine skrbi niso od tega sveta.«