Ključna beseda: predstava

»Negovanje vrta je metafora, ki za umetnika pomeni kulturno vrednoto in ju kot posameznika nenehno povezuje z vsem živim ter jima ponuja odločitev o bolj izostreni izkušnji prisotnosti v svetu.«

»je nenavadna predstava, ki išče udobje v temi in svetlobo odmerja kot slastno sladico«

»Nobena izgovorjena beseda ne more tako močno in globoko osvojiti vseh čutil gledalca, kot je to storilo združevanje brezhibno izdelane koreografije in bogate orkestracije glasbe, ki je plesnim umetnikom omogočila, da s popolnostjo gibov slikovito prikažejo Shakespearove like v popolnoma novem baletnem izrazu.«

»Preplet odločitev in dejanj, ki se zgodijo v štirih dneh, prinaša vrtiljak čustev, ki jih morajo plesalci uprizoriti v dobri uri in pol. Koreografija Jiříja Bubeníčka s prepoznavnim koreografskim slogom, polnim spremenljivosti in ekspresivnosti, se dotakne vsakogar od nas in ohranja balet Romeo in Julija kot eno najbolj priljubljenih in ikoničnih zgodb v svetu baleta.«

»Želele smo napraviti izložbo, galerijo ženske zgodovine, ki se obravnava tako, kot si me želimo.«

»Predvsem ta avtobiografski del se mi zdi ključen, ker odpira prostor za igralke in neigralke ter predstavlja v Sloveniji zametek skupnostnega gledališča.«

»Svojega dela predstave smo se lotile z raziskovanjem teme na poldokumentaren način, z oblikovanjem lastnega izkustva in opažanj v monologe in scene, prepletene z besedilom Katje Gorečan. Ukvarjale smo se z občutki, ki jih je velikokrat težko opisati, si jih priznati, še težje izreči.«

»To je prva lastna produkcija v zgodovini Festivala Borštnikovo srečanje, na kar smo zelo ponosni, zlasti zato, ker je predstava tako lepo uspela.«

»postala veliko bolj sodobna, kot bi človek od neke stare in vsem znane pravljice pričakoval«

»kulturni produkt vladajočega in privilegiranega razreda«

»stičišče in križišče večine problemov civilizacije, kulture, in vrednot«

»Nikoli ne gre vse po načrtih. Vsaj nama ne.«

»Pri plesu se zdaj veliko ukvarjam s sodobnoplesno improvizacijo, s principi zaznavanja in občutenja telesa, ki je neritmično, nekoreografirano in sledi trenutku. To telo skušam spojiti s flamenko telesom, ki je ritmično, plesno, formirano.«

»Anja v bistvu prvo glasbilo. Njene noge pri flamenku so ritem, so zvok, ki ga uporabljam, ki ga v živo snemam in z njim manipuliram. Nato je tukaj še moja stran – omara, ki je ozvočena in ima tudi svojevrsten zvok ter moja elektronska glasba.«

»Izhajamo iz vprašanja: Kako lahko spoštujemo zgodovinsko temo, s katero se lahko izvajalci povežejo tudi na osebni ravni? Za nas mora biti pogled tistih na odru v stiku s pogledom gledalca, da bi ga popeljali v intimni prostor odnosa, znotraj katerega razvijamo naš koncept bivanja na meji, na kraju neznanega, na kraju, kjer ni voditeljev, na kraju dialoga.«

»Hrepenenje po skupnosti, obči človeškosti. Brez meja. Izhajajoč iz osebnih spominov in zgodovinskih pričevanj o vsakdanjih dejanjih poguma in iznajdljivosti, majhnih uporih v majhnih užitkih s tihotapljenjem vsakdanjih dobrin, kot so cigarete, revije ali kavbojke – in zastavljanjem telesa – čez mesto, ki ga deli zgodovinska meja – in politični sistem.«

»Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe.«

»Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.«

»Vsi v neskončnost ponavljajo isto pesem.«

»Samo ena pesem, ki osmisli vso družbo.«

»Izčrpavajoč ples v vsej svoji lepoti.«

»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«

»Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«

»Zelo prepričljivo nakazati vzdušje kataklizmičnega časa, v katerega je postavljena zgodba.«

»Scenografija Branka Hojnika zelo dobro pričara vzdušje obupanih ljudi v brezizhodnosti sveta, ki se je še včeraj zdel popoln.«

»Njihov pogovor se kmalu spreobrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti.«

»Roman kaže, da je oblast še bolj obscena od tistega, kar očitajo Zupanu, govori pa tudi o tem, kako v najhujših razmerah ohraniti svojo bit.«

»Gre za izkopanine iz romana, kot neki tip rekonstrukcije, kjer na določene tipuse zaprtih reagira duh Vitomila Zupana.«

»Retrogardistično gibanje je pravzaprav eden od sprožilcev romana!«

»Tako bo snežni krog sklenjen. Ni več daljav, so samo še razdalje.«