»Tjaša Ferme nas spodbuja, da opustimo svojo pasivnost, omejimo ekscese UI in ustvarimo družbo, ki si jo želimo, namesto da bi se podredili neki mračni tehnoprihodnosti, za katero domnevamo, da je neizogibna.«
»'V tem procesu je ples vzporeden z učenjem, individualnim in kolektivnim, koreografija pa struktura, ki plesalke in plesalce podpira in izziva. Njegovih možnih branj je neskončno – čvrsto in fluidno/spremenljivo hkrati.'«
»Vianov Pariz je humoren, nepričakovan, nepredvidljiv, očarljiv, pretkan s simboli in asociacijami, vendar za tem radoživim veseljem življenje skriva svoj resni, celo tragični obraz: bolezen, odvisnost, pomanjkanje denarja, obup in samomor.«
»To je v današnjem času, ki prinaša neomejeno količino izzivov, problemov, ki ruši skorajda čisto vse navade in načine funkcioniranja naše družbe in nas samih, odličen tekst, saj s svojo časovno distanco predstavlja paralelizem tukaj in zdaj.«
»Hiperrealistična odrska zasnova Raimunda Orfea Voigta, v kateri se zaton meščanstva, ki se vrti okoli sebe, odraža v vsaki podrobnosti, in psihološko natančna igra ansambla, ki je odlično umeščena v najmanjšo vlogo, sledita gledališki tradiciji, ki je šla nekoliko iz mode.«
»Znanstvenik, ki ga igra Guy Clemens, čigar nezemeljsko obnašanje je izraz zastrupljenega privilegija, in vsi drugi, ki krožijo okoli njega, se razkrijejo kot tragikomični egocentriki, ki so slepi za vse, kar se dogaja okoli njih.«
»Teme, s katerimi se ukvarjava, izhajajo iz potrebe, da se o njih govori. Zato nas te teme nekako polnijo, ker imaš občutek, da vsaj govorimo o njih. Ne delamo si utvar, da spreminjamo svet v velikem pomenu, ga pa mogoče skozi majhne stvari.«
»Zdi se, da smo v stoletjih strašenja, katastrof in poskusov mobilizacije ljudi ali polravnodušnih množic na točki, na kateri se nočna mora sedanjika nikakor noče končati.«