Ključna beseda: predstava

»Pri plesu se zdaj veliko ukvarjam s sodobnoplesno improvizacijo, s principi zaznavanja in občutenja telesa, ki je neritmično, nekoreografirano in sledi trenutku. To telo skušam spojiti s flamenko telesom, ki je ritmično, plesno, formirano.«

»Anja v bistvu prvo glasbilo. Njene noge pri flamenku so ritem, so zvok, ki ga uporabljam, ki ga v živo snemam in z njim manipuliram. Nato je tukaj še moja stran – omara, ki je ozvočena in ima tudi svojevrsten zvok ter moja elektronska glasba.«

»Izhajamo iz vprašanja: Kako lahko spoštujemo zgodovinsko temo, s katero se lahko izvajalci povežejo tudi na osebni ravni? Za nas mora biti pogled tistih na odru v stiku s pogledom gledalca, da bi ga popeljali v intimni prostor odnosa, znotraj katerega razvijamo naš koncept bivanja na meji, na kraju neznanega, na kraju, kjer ni voditeljev, na kraju dialoga.«

»Hrepenenje po skupnosti, obči človeškosti. Brez meja. Izhajajoč iz osebnih spominov in zgodovinskih pričevanj o vsakdanjih dejanjih poguma in iznajdljivosti, majhnih uporih v majhnih užitkih s tihotapljenjem vsakdanjih dobrin, kot so cigarete, revije ali kavbojke – in zastavljanjem telesa – čez mesto, ki ga deli zgodovinska meja – in politični sistem.«

»Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe.«

»Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.«

»Vsi v neskončnost ponavljajo isto pesem.«

»Samo ena pesem, ki osmisli vso družbo.«

»Izčrpavajoč ples v vsej svoji lepoti.«

»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«

»Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«

»Zelo prepričljivo nakazati vzdušje kataklizmičnega časa, v katerega je postavljena zgodba.«

»Scenografija Branka Hojnika zelo dobro pričara vzdušje obupanih ljudi v brezizhodnosti sveta, ki se je še včeraj zdel popoln.«

»Njihov pogovor se kmalu spreobrne v še kako pomenljivo spraševanje o prihodnosti.«

»Roman kaže, da je oblast še bolj obscena od tistega, kar očitajo Zupanu, govori pa tudi o tem, kako v najhujših razmerah ohraniti svojo bit.«

»Gre za izkopanine iz romana, kot neki tip rekonstrukcije, kjer na določene tipuse zaprtih reagira duh Vitomila Zupana.«

»Retrogardistično gibanje je pravzaprav eden od sprožilcev romana!«

»Tako bo snežni krog sklenjen. Ni več daljav, so samo še razdalje.«

»Nič vljudnega ne bo v našem Othellu.«

»Mi smo zanalašč politično nekorektni.«

»Temu na svojstven in kreativen način dodajata še ščepec naravnanosti k uporabi naravnih materialov ter kritičnega pogleda do odnosov v sodobni družbi.«

»Režija v ustreznem odrskem prostoru na inovativen način na odrske deske postavlja daljše časovno obdobje družine, s sodobnimi prijemi ironije in odtujitve ter s precizno odrsko mizansceno, tudi s potujitvenimi elementi in simultanostjo, v izjemnem ritmu in dinamiki omogoča igralskemu ansamblu kreacije na najvišji ravni.«

»Mrakijada je predstava, ki bi je bilo veselo vsako evropsko gledališče.«

»Svojo pojavo ji uspe igralsko razločiti od preostale, prav tako briljantne igralske ekipe, in jo popeljati na novo raven.«

»Njegovo skrivenčeno telo in begajoč pogled neuspešno iščeta izhod iz klešč zgodovine, ki reproducirajo logiko rablja in žrtve.«

»Dramsko besedilo Nezakonske matere ni samo pogled na družinske odnose, kot se spreminjajo v 20. in 21. stoletju, ampak je predvsem drama o odnosu do materinstva.«

»Besedilo je tako izrazito sodobno, predvsem pa se postavlja na stališče mlade generacije in kaže na njene stiske.«

»Ponosen sem, da smo v Kranj pripeljali izjemne predstave, diskusije in srečanja.«

»Mislimo tudi, da je oder prostor za to, kar je vidno v družbi, ali za to, na kakšen način so vidne stvari v družbi.«

»Celotna ideja je bila, da imamo v naši sredini različne ljudi, ki govorijo o nas z neke druge perspektive, na način, kot nas vidijo, in da na naši sceni izrazijo svoj umetniški jezik, ki nam manjka ali nas lahko na neki način preseneti.«