»Če nam jo je lani uspelo umestiti v pomembno javno zbirko na Vzhod Evrope, se je zdaj umestila v dve novi, na Zahod. Za nas, mlado galerijo, so to izjemno lepi in spodbudni rezultati.«
»so se v pričujoči razstavi osredotočili na zgodnja, 'istrska' leta Tartinija od rojstva v Piranu do začetka študija v Padovi.«
»Po mnogih poskusih, ki smo jim priča na tokratni razstavi, je odtisnila več črtkano okroglih kompozicij različnih barv na velika, ravno tako raznobarvna platna. Eno od njih so zase izbrali naročniki, preostala pa so del procesa in njegovi cilji, oboje in nekaj vmes. So okna v to, kar je našlo svoje mesto. Kar je v umetničinem procesu nastajalo drugače, določeno z drugimi parametri in pospremljeno z več plastmi okoliščin in dejstev, pomislekov, premislekov in spet - poskusov.«
»Moja mati je slutila, da bi nekatera dela, ki jih podedovala, lahko našla svoje mesto v muzeju. Zato je izbrala dela, ki so ji bila posebej pri srcu.«
»Razstava ves čas ohranja ustvarjalno moč in razkriva odličnost slovenske ilustracije z najrazličnejšimi avtorskimi poetikami, hkrati pa spremlja nove likovne izraze, rešitve in tehnike, saj umetniki ves čas prenavljajo slikarske tehnike, uvajajo elemente filma, stripa, animiranega filma, elektronskih medijev in drugih sodobnih tehnologij.«
»Razstava je nekaj posebnega. Obiskovalec bo namreč Kras ne le spoznal in se o njem naučil veliko novega, temveč ga bo tudi zaslišal, otipal, zavonjal (...) Razstava namreč gradi na izkustvenem doživljanju Krasa ter njegove narave in kulture, vsaka izmed tem razstave pa vključuje interaktivni moment, ki bo obiskovalcu razkril eno od skrivnosti Krasa.«
»V tem sklopu se je lahko tudi obnovila kulturna dediščina. To se je potem vleklo do leta 2020, ko je bila podpisana pogodba o državnem sofinanciranju tega projekta. Deset let je trajalo in nato še dve leti, da smo izvedli ta projekt; torej ima kar dolgo brado.«
»Umetniško delo resnično obstaja šele tedaj, ko si ga nekdo ogleduje. Do tedaj je le nekaj, kar je bilo narejeno in lahko ponovno izgine, ne da bi kdor koli vedel za to.«
»V sodobni hiperprodukciji vizualnega, ob kateri se človeku zdi, da je podoba živa edinole takrat, ko je narejena na elektronskih zaslonih, če se venomer premika, blešči, utripa in na vse možne načine, tudi s pomočjo ravno tako kričavih zvokov in bolj ali manj nesmiselnih sloganov, agresivno opozarja nase, Gnamuševe slike zdijo kot samotarski relikti preteklosti.«