»Če želimo priti do resničnega, moramo dolgo in trdo delati. Zastavljam si veliko, pa vendar se mi ne zdi, da merim previsoko. Želim ustvarjati podobe, ki ganejo ljudi (...) Naj gre za figure ali krajine, ne slikam nečesa sentimentalno melanholičnega, ampak globoko bridkost.«
»Na ta način se Galerija Miklova hiša v prostor postavlja ne le kot institucija, ki prevzema aktivno vlogo na področju soustvarjanja in sooblikovanja družbene prihodnosti, temveč tudi kot inovativna platforma, ki spodbuja dialog med umetnostjo, družbo in okoljem ter odpira vrata številnim kreativnim in trajnostnim rešitvam za izzive sodobnega sveta.«
»Poetičen naslov razstave lahko v kontekstu našega polimorfnega odnosa do okolja, družbe in prihodnjih generacij razumemo kot namigovanje k emancipirani odgovornosti posameznika, ki možne sanjske prihodnosti sooblikuje na podlagi lastnih odločitev in smiselnih dejanj. Aludira na idejo, da smo kovači lastne usode in graditelji lastnega sveta, da imamo priložnost z zavestnim delovanjem oblikovati trdne in trajnostne temelje za imenitno in lepšo bodočnost, o kateri sanjamo.«
»Ta ni le ogledalo sedanjosti, temveč tudi močno orodje za navdih in spodbudo k dejanjem, ki lahko oblikujejo trajnostno prihodnost. V nasprotju s kritičnim pristopom, ki s svarilnim žuganjem ali agresivnim vzbujanjem občutka krivde na gledalca pogosto učinkuje nasprotno od želenega, razstava postreže s pozitivno izkušnjo in umetnost uporabi kot katalizator, ki primarno spodbuja in navdihuje.«
»Vezi Chiare Sorgato s tradicijo beneške šole, iskanja barv, komedije vsakdanjika ni mogoče najti zgolj v vzdušju njenih slik, temveč v svobodni miselnosti, ki jo srečamo v skorajda kavstični komedialnosti njenih tesnobnih slik.«
»S samoiniciativnostjo, povezovanjem lokalne skupnosti in izkazovanjem medsebojne skrbi je vsak posameznik bistveno prispevali k boljšim življenjskim pogojem vseh.«
»Na neki osrednji točki galerije, kjer lahko z enim samim pogledom zajamemo razstavljena dela kot celoto, naletimo na nekatere znane trenutke, ki jih ohranjamo v spominu. Pokrajine, ki počasi tonejo proti obzorju, se nam zdijo intimne in domače, zato njihov videz v nas ustvarja občutek udobja in nečesa domačega, nekaj, kar bi v Freudovi teoriji označili kot 'Heimlich'. Morda je prav tisti trenutek, tisti 'naš izraz', ki ga je Ljubo Babić iskal v krajini Hrvaškega Zagorja in Dalmacije. A to seveda ni koncept Kleindienstovega slikarstva, ki slikam velikega formata v razstavnih postavitvah vedno dodaja tudi male formate, kjer so vizualizacije zgodb še bolj zgoščene in nas kot take pritegnejo z nekim magnetizmom.«
»Njegove pokrajine so na prvi pogled univerzalne, morda se celo zdijo idilične, ko se sliki približamo in dobesedno vstopimo vanjo ter začnemo opažati mizansceno, pa nas avtor usmeri v globljo in drugačno intimno refleksijo.«
»Zakaj Tubolje? Ko potniki na železniški postaji v Trbovljah hitijo z vlaka, morda kdo pomisli, ali bi napis na tabli lahko bil tudi Tubolje. Je tu bolje ali je tu ból? Morda oboje?«