Ključna beseda: razstava

»Če želimo priti do resničnega, moramo dolgo in trdo delati. Zastavljam si veliko, pa vendar se mi ne zdi, da merim previsoko. Želim ustvarjati podobe, ki ganejo ljudi (...) Naj gre za figure ali krajine, ne slikam nečesa sentimentalno melanholičnega, ampak globoko bridkost.«

»Ne zanima me, ali moje barve ustrezajo tistim iz narave, dokler so na mojem platnu videti tako lepo kot v naravi.«

»Na ta način se Galerija Miklova hiša v prostor postavlja ne le kot institucija, ki prevzema aktivno vlogo na področju soustvarjanja in sooblikovanja družbene prihodnosti, temveč tudi kot inovativna platforma, ki spodbuja dialog med umetnostjo, družbo in okoljem ter odpira vrata številnim kreativnim in trajnostnim rešitvam za izzive sodobnega sveta.«

»Poetičen naslov razstave lahko v kontekstu našega polimorfnega odnosa do okolja, družbe in prihodnjih generacij razumemo kot namigovanje k emancipirani odgovornosti posameznika, ki možne sanjske prihodnosti sooblikuje na podlagi lastnih odločitev in smiselnih dejanj. Aludira na idejo, da smo kovači lastne usode in graditelji lastnega sveta, da imamo priložnost z zavestnim delovanjem oblikovati trdne in trajnostne temelje za imenitno in lepšo bodočnost, o kateri sanjamo.«

»Ta ni le ogledalo sedanjosti, temveč tudi močno orodje za navdih in spodbudo k dejanjem, ki lahko oblikujejo trajnostno prihodnost. V nasprotju s kritičnim pristopom, ki s svarilnim žuganjem ali agresivnim vzbujanjem občutka krivde na gledalca pogosto učinkuje nasprotno od želenega, razstava postreže s pozitivno izkušnjo in umetnost uporabi kot katalizator, ki primarno spodbuja in navdihuje.«

»Že dalj časa ustvarjam projekt Štirje letni časi, katerega izvedbo pa mi preprečujejo 'vedno bolj mile zime'.«

»Vezi Chiare Sorgato s tradicijo beneške šole, iskanja barv, komedije vsakdanjika ni mogoče najti zgolj v vzdušju njenih slik, temveč v svobodni miselnosti, ki jo srečamo v skorajda kavstični komedialnosti njenih tesnobnih slik.«

»S samoiniciativnostjo, povezovanjem lokalne skupnosti in izkazovanjem medsebojne skrbi je vsak posameznik bistveno prispevali k boljšim življenjskim pogojem vseh.«

»Kregarjeva abstrakcija ni absolutna, saj vedno izhaja iz realnega izhodišča, ki ga ohranja likovno asociativno in v naslovu dela.«

»V tem slikarjevem obdobju ne gre za angažirane družbene koncepte, ampak predvsem za prevajanje vtisov iz narave na slikarsko površino, le delno najdemo tudi antične in aktualne družbene teme.«

»Navdih za razstavo je bilo preteklo dogajanje v teh prostorih.«

»Obdobje uglajenosti traja že predolgo in je nastopil čas za motnjo.«

»Prebudila je duhove iz preteklosti in galerijo spremenila v namišljeni klub.«

»Nalepite nalepko na povprečno jabolko / določite mu smešno visoko ceno.«

»Z intervencijami in postavitvijo objektov v prostor je med elementi spletla odnose, ki komunicirajo skozi stene in težijo k združitvi, da bi lahko telo delovalo kot eno.«

»Ustvarja jo s postavitvijo, ki išče soočenja z barvo, materiali in svetlobo, predvsem pa z gledalčevim pogledom.«

»To smo obvladali.«

»V preteklih stoletjih je bil odnos do obleke drugačen, kot je danes. Obleka je bila vrednota in stare obleke zlepa niso zavrgli.«

»Zaposleni se dojema kot umetnika in je zelo verjetno svojo službo v tehnični ekipi muzeja videl samo kot način, kako doseči svoje pravo poslanstvo.«

»Rečem lahko, da v povezavi z dodatkom od obiskovalcev nismo dobili nobenih pozitivnih povratnih informacij.«

»Na prvem mestu sta neposrednost in vsestranskost risbe ter hitrost beleženja hipnih zamisli, izrazov in konceptov...«

»Risomanija bo govorila o strastnem odnosu do risarskega medija pri generaciji 'tukaj in zdaj'.«

»Avtentičnost in izhajanje iz sebe je nekaj, kar preživi dlje od tistega, kar je všečno v danem trenutku.«

»Besedilo dovoljevalo nadrealistične možnosti ilustracije.«

»Slika je odraz oziroma materializirana podoba moje biti, črno na belem.«

»Ko se slikar odloči in štirideset let slika z belo in črno, to ni več zadeva barv, ampak življenja.«

»Na neki osrednji točki galerije, kjer lahko z enim samim pogledom zajamemo razstavljena dela kot celoto, naletimo na nekatere znane trenutke, ki jih ohranjamo v spominu. Pokrajine, ki počasi tonejo proti obzorju, se nam zdijo intimne in domače, zato njihov videz v nas ustvarja občutek udobja in nečesa domačega, nekaj, kar bi v Freudovi teoriji označili kot 'Heimlich'. Morda je prav tisti trenutek, tisti 'naš izraz', ki ga je Ljubo Babić iskal v krajini Hrvaškega Zagorja in Dalmacije. A to seveda ni koncept Kleindienstovega slikarstva, ki slikam velikega formata v razstavnih postavitvah vedno dodaja tudi male formate, kjer so vizualizacije zgodb še bolj zgoščene in nas kot take pritegnejo z nekim magnetizmom.«

»Njegove pokrajine so na prvi pogled univerzalne, morda se celo zdijo idilične, ko se sliki približamo in dobesedno vstopimo vanjo ter začnemo opažati mizansceno, pa nas avtor usmeri v globljo in drugačno intimno refleksijo.«

»Če prihodnosti ne moremo predvideti, jo lahko potem urejamo?«

»Zakaj Tubolje? Ko potniki na železniški postaji v Trbovljah hitijo z vlaka, morda kdo pomisli, ali bi napis na tabli lahko bil tudi Tubolje. Je tu bolje ali je tu ból? Morda oboje?«