»Na slovenskih tleh je v času druge svetovne vojne padlo 720 zavezniških letal, slovenski partizani pa so rešili več kot 800 zavezniških letalcev in vojnih ujetnikov. Razstava govori o junaških zgodbah malih ljudi, ki so pomagali zavezniškim letalcem v težkih trenutkih druge svetovne vojne.«
»V okviru sodelovanja želimo obiskovalcem, še posebej mlajšim generacijam, ponuditi celovit spomin na vse dele naše polpretekle zgodovine, ki so na različne načine tlakovali pot slovenskemu narodu do lastne države.«
»Cilj razstave je mlajšemu občinstvu s pomočjo fotografij približati občutke in čustva, starejšega pa spomniti na ta neki lepši in srečnejši čas. No, zdaj ... Kateri čas je to?! Vse je v očeh opazovalca. Za nekoga so to osemdeseta, za nekoga je to čas do pojava mobilnih telefonov, družbenih omrežij, epidemij, velikih grdih vojn ... Zame, kot avtorja te razstave, je to čas od polovice osemdesetih do konca teh.«
»Predvsem se počutim privilegirano, ker je Dragan Teodorović - Zeko, krasen človek in fotografski mag, svojo razstavo in monografijo poimenoval po mojih verzih. To so bili neki lepši in srečnejši časi.«
»Bolje rečeno, Zeko fotografira ljudi, ki so pomembnejši od samih izvajalcev, ki se nesebično dajejo, brez rezerve, ki z interakcijo ustvarjajo koncerte za veličastne dogodke, dvourne pravljice, v katerih se začasno pozablja surova realnost, ki nas obkroža.«
»Odločitev za razstavo, osredinjeno na risbe, je prišla ob ugotovitvi, kakšno tehtnost ima ta del njenega opusa, saj prikazuje umetnico najvišje celovitosti in aktualnosti. To bo odlična uvodna predstavitev umetnice v tem delu sveta, ki je tako blizu njenemu rodnemu kraju.«
»Dela Marie Lassnig so izjemno navdihujoča, zlasti v svoji izjemni odkritosti, lahko bi rekli brezsramnosti, ki se zrcali v njenih delih in s katero pogosto neposredno nagovarja gledalca.«
»Maria Lassnig se tako v risbi kot z njo pozicionira kakor neodvisna umetnica, ki se želi vpisati v moški kanon in v njem tudi pričakuje mesto zase, s tem da subjektivni izhodiščni položaj med risanjem in samo dejavnost risanja kot procesa iskanja podobe uporablja refleksivno, kompozicijsko in prostorsko produktivno.«
»S pomočjo teh gledalca nagovarja tudi na kritično vrednotenje pojavov našega časa, na razbiranje uničujočih sledi in spopadanje z ogroženostjo preživetja.«
»Razstavljena dela sintetizirajo avtoričino likovno poetiko in zgovorno prikazujejo premišljen in nenehen razvoj, stilne transformacije, ki pa z manjšimi odkloni ostajajo v polju reduciranja predmetnosti.«
»Antoni Tàpies je eden od najbolj znanih španskih umetnikov po drugi svetovni vojni, je umetnik preprostih podob in oblik, ki se ponavljajo v njegovem celotnem ustvarjanju, in mojster eksperimentiranja z materiali.«
»Z očmi dokumentarista pri likovnem ustvarjanju izpostavlja in kritično obravnava kubansko ekonomsko, socialno in politično krizo, ki se odraža v valovih izseljevanja.«
»Intenzivnost vsakodnevnega dogajanja in vseprisotnega strahu pa spretno blaži s simbolnimi fantazijskimi elementi, ki gledalcu omogočajo, da v milejši obliki doživlja močna negativna čustva ujetih figur.«
»Sama govori o tem, kako sta prehajala med svojimi polji ustvarjanja – od avantgarde iz New Yorka in Japonske, ki jo je poznala ona, do rokenrola, ki je bil v njegovi domeni. Drug drugega sta navdihovala ter zelo pozitivno in plodovito prispevala k življenju drug drugega.«
»Zgodba poljske bolnišnice Feldspital 808 je izjemno zanimiva. Začne se že na začetku prve svetovne vojne na srbskem bojišču in se z italijansko vojno napovedjo preseli v zaledje doberdobskega bojišča na Kras.«
»Zgodba poljske bolnišnice Feldspital 808 je izjemno zanimiva. Začne se že na začetku prve svetovne vojne na srbskem bojišču in se z italijansko vojno napovedjo preseli v zaledje doberdobskega bojišča na Kras. Najprej je bila postavljena v Škrbini na Krasu, nato se preseli v Štanjel in nato v Kosovelje, kjer je praktično večino leta 1917, vse do preboja pri Kobaridu, ko se preseli nato v Italijo.«