»Poseganje v naravo je minimalno, skoraj platonsko v pazljivosti do obstoječega, četudi človeško ustvarjenega, a kljub vsemu vključenega v življenjski cikel nastajanja in propadanja.«
»Vmes pa je medij, ki se zaveda, kako prostran in edinstven je prostor, ki nas zaznamuje: vseobsegajoč in lasten, od najmanjšega dela atoma do širnega vesolja, oseben in družben, naraven in umetniški, a samo eden in edini.«
»Kot bi čutila, da lahko odloži svoje orodje, s katerim jih je varovala, da niso več potrebne črte, s katerimi jim je vedno ustvarila krhek, a močan oklep pred našim pretiranim vdorom v njihovo intimo, zdaj so tukaj, kot bi odgrnili zaveso, kot bi odstranili zunanje stene, zdaj so prišle na dan vse barve, na dan so prišle oblike, ki so bile vedno dovolj skrite, ni več strahu, ni več jutri, na katerega mora ženska misliti vsak dan in vsako uro, premišljati vsako svojo besedo in korak, zdaj je tukaj vse, pred nami, intenzivnost včerajšnje varovane intime in osebnosti je nadomestila preprosta, a močna dejanska podoba.«
»Čustvo je mogoče prepoznati, točno vemo: šlo je za materinski odnos do njenih žensk in podob. A ni odrasla Mina Fina, odrasle so njene ženske, svet je še trši, svet je še bolj nevaren, a njene ženske so zdaj polnoletne, zato jih je spustila pred naše oči, drugače močne, drugače osvobojene, nič jim ne more več naš pogled, ne moremo jih prizadeti, ne moremo si jih vzeti. In zato je ta razstava prelom v času, v prostoru, v govorici avtorice, čutimo moč, čutimo svobodo – pa čeprav nam čas nadeva več okovov in čeprav je prihodnost morda strašljiva. In prav to nam sporoča avtorica: svoboda je, ko veš. Zdaj vemo. Takoj ko stopimo v galerijo, vemo. In vemo še nekaj: da smo dobrodošli. Da je vse ok. Nenadoma smo varni mi, ker nas varujejo one.«
»Že januar 2024 s koprodukcijo Fausta je pokazal, da gledalci in obiskovalci polnijo naše dvorane z neverjetno energijo in vehemenco.«
»Črke in besede se mu lahkotneje in v rednem plimovanju raje zlivajo na papir kot neumorno preskakovanje valov čez prodnike in kamne, čez katere kakor v zaletu navdiha tečejo njegovi verzi. V njih se zrcali Ljubezen iz naslova razstave – opazovanje z vsem cudenjem ter intimna, skoraj panteistična povezanost umetnika Zdravka Kokanovića - Kokija z naravo.«
»Še več, v njegovem ustvarjanju narava presega zgolj motivno in tudi estetsko inspiracijo. V zaupnem odnosu avtorja in vsemogočne narave se krepijo spoštovanje, dopuščanje, igrivost in hudomušnost, ki poganjajo umetnikovo kreativnost v popolnem zaupanju likovne smeri in v potrpežljivosti njene izraznosti. Morda je zato Koki v svojih umetnostih – naj bo to poezija, fotografija, kiparstvo ali slikarstvo – tako predan, neutruden, marljiv in lahkotno vsestranski, ker ima ob sebi v naravi večno zaveznico.«
»Še bolj intrigantno in izrazito pa se umetnikova kreativna esenca razkriva v občasnih soočanjih ali celo zlitjih slikarstva in kiparstva, v potrpežljivi tehnični preciznosti in prepuščanju naključju, pravzaprav pa toku narave, da sama ubere oblikovno izraznost, na primer v globoki svojevoljni razpoki ilovice na platnu.«
»Letos smo ponovno presegli število sodelujočih iz prejšnjih let in sodelujoči avtorji so nas prijetno presenetili tako s kvaliteto kot z raznolikostjo motivov.«
»je bilo jasno eno – da bo razstava dinamična, da te kar vleče iz ene sobe v drugo«
»da je razstava dovolj fotogenična, da bo pri kom izvabila sebek«
»Za zgodbo o izginuli Izidi sem izvedel naključno, ko sem si v Tolminskem muzeju leta 2018 ogledal razstavo Stari bogovi obmolknejo in odkril povezavo s kipi, ki sem jih takrat že ustvaril. Mit o izgubljeni boginji me je tako pritegnil, da sem začel raziskovati različne likovne upodobitve Izide. Pozneje se je rodila ideja za nastanek serije kipov boginj, na katero so vplivale upodobitve iz starega Egipta; denimo barvni kontrast med zlatom in lapisom lazulijem, kot je na Tutankamonovi nagrobni maski.«
»Ko Boštjan Kavčič govori o svojem kiparstvu, se mi ves čas kaže kot nekdo, ki v svoji umetnosti išče stik z davnimi sakralnimi tradicijami – ne na način imitiranja starih oblik, ampak z izredno živim, seizmografsko občutljivim prisluškovanjem duhovnim dogajanjem današnjega časa, ki ga lahko poskušamo zares razumeti samo, če poiščemo njegova skrita gibala.«
»s pričujočo razstavo široki javnosti predstaviti nova dognanja o Plečnikovih zelenih ureditvah v mestu, saj to področje Plečnikovega delovanja doslej še ni bilo strokovno ovrednoteno«
»Po izobrazbi nisem umetnostni zgodovinar, temveč industrijski oblikovalec, zato sem v vlogi avtorja postavitve primarno posegal po ključih formalizma – barve, teksture in oblike –, kriterijih, ki so po definiciji del moje profesionalne domene.«