»Pripoved se bo osredotočila na politiko razčlovečenja, ki jo je izvajal SS, ki je iz dneva v dan poskušal človeka spremeniti v zgolj številko, pri čemer je teptal njegovo dostojanstvo, preden ga je fizično uničil.«
»Predstavljeni bodo tudi predmeti, ki so bili v vsakodnevni rabi v Auschwitzu, kot so leseno stojalo za izvajanje kazni z bičem in lopate ter številni drugi predmeti.«
»V okviru projekta bomo postavili na desetine vitrin, ki bodo zagotavljale klimatske razmere za zgodovinske predmete v skladu z zahtevami ohranjanja.«
»Trudili smo se ohraniti osrednji poudarek razstave, ki je usmerjen v raziskovanje družbenih razsežnosti čustev, v soočanje s svojimi ranljivostmi in doživljanje ranljivosti kot nečesa, kar izraža moč, ne šibkost. Sporočilo razstave je, da se moramo pomiriti in sprejeti težke in boleče izkušnje in negativna čustva kot del vsakdanjika, od katerega nam ni treba bežati, temveč ga samo sprejeti.«
»Odnos slednje do kvirovstva v svojem delu naslavljata tudi Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, ki z instalacijo Ne joči butch v galerijskem prostoru ter na več javnih mestih ustvarjata utopično pokrajino, s katero ponudita zavetje vsem nenormativnim identitetam in telesom, obenem pa prevprašujeta tudi, komu je javni prostor zares namenjen in kakšni so načini, da si ga lahko vzamemo (tudi) zase.«
»Sonja Vulpes se izražanja lastne ranljivosti in stiske loteva na način skrajne razgaljenosti lastne subjektivnosti, s čimer po mnenju kustosov ustvarja neke vrste 'antipod sodobni kulturi selfijev, ki se opira na spolirane fotografske podobe.'«
»S prevpraševanjem krivde se ukvarja tudi Aurélie Bayad: instalacija Angel Kaosa opozarja, da prisotnost besed še ne pomeni nujno spoštljivega in ljubečega odnosa, obenem pa prikazuje, kako razdiralno lahko postane nekaj, kar nam je nekoč pomenilo varnost in uteho.«
»Z rušilno močjo koncev razmerij se ukvarja tudi Karolina Wojtas, ki s fotografijami izmišljenih, a v kontekstu doživljanja morebiti resničnih scenarijev lastne smrti, svoji bolečini in izgubi postavi oltar.«
»Četudi se občutki kolektivne izčrpanosti, nezadovoljstva ali razočaranja v sodobni družbi normalizirajo, to ne pomeni, da so naravni oziroma nesprejemljivi.«
»Znano je, da je pot iz Maribora do Ljubljane krajša od poti iz Ljubljane do Maribora. Če ju namreč izmerimo, naj bi bili poti v obe smeri sicer enako dolgi – 130 km – iz izkušenj pa vemo, da ni tako.«
»Ob tem se mladi sprašujejo, zakaj ne bi bila Slovenija ena sama 'metropolitan area' oziroma 'Greater Ljubljana', 'Maribor pa njena najbolj kul in 'up-and-coming' soseska'.«
»Vloga MKC Maribor se je čez leta spreminjala – od prvotnih programov s področja kulture, predvsem s področja vizualnega in literarnega ustvarjanja, se je v 30 letih zavod programsko razširil najprej tudi na druga polja kulture – intermedijsko, glasbeno, uprizoritveno področje, pozneje z izvajanjem aktivnosti iz mladinskega sektorja, s preselitvijo v letu 2011 pa se je zavod začel ukvarjati tudi s turizmom.«
»Matija Ogrin se je v času restavriranja dragocene rokopisne knjige temeljito poglobil v rokopis in ugotovil, da je verjetno izvod, ki ga hrani naša knjižnica in je bil vseskozi evidentiran znotraj zapuščine dr. Franca Kotnika kot 'Žegarjev Antikrist', delo drugega avtorja oz. naj bi ga pisale tri roke. Zato ga zdaj na razstavi imenujemo Antikrista žulenje, kot je predlagal Ogrin.«
»85 let po tem, ko je izšel izvirnik, ga je po slabi modrosti preobrnil v slovenski jezik – pa ne celotno besedilo, ampak samo 'po tem večem' Matija Žegar zavolj svojih dobrih prijateljev.«
»Umetnikove prve podobe vzpenjajočega se srednjega razreda so shematične, precej okorne v izvedbi in naslikane brez posebne ustvarjalne domiselnosti.«
»Tu vidim nadaljevanje procesa z gradnjo terarijev ter herbarijev za proizvodnjo hrane in raznih megastruktur kot mikrobivalna okolja človeka.«
»Vse bolj ga vleče v to smer ustvarjanja. Ker se tega zaveda, in se z vizijo ustvarjanja za odraslo občinstvo vživlja v tovrstno pripoved, pa so njegove ilustracije lahko tako prepričljive.«
»Umetnika imata podobno likovno govorico, strast do ustvarjanja, predvsem pa ju druži ljubezen do drugačne, včasih obskurne, primitivne, celo brutalne risbe.«
»Razstava se osredinja na fotografski medij kot tak in sledi vidiku njegovega razvoja in spreminjanja s časom, še zlasti od srede devetdesetih let preteklega stoletja do danes.«
»Ne nazadnje razstava izpostavlja tudi umetničino vpetost v pedagoški proces in s tem razstavni prostor spreminja v vključujoč in povezovalen element, oblikovno zasnovan v pričakovanju novih vsebin, ki bodo prostor dopolnile in ga pognale v gibanje.«