»Zdaj ko se je višji kriminalistični inšpektor Vrenko lotil reševanja primerov in se okrog nove nadaljevanke krešejo mnenja, se lahko vrnete tja, kjer se je vse začelo: k romanom Avgusta Demšarja.«
»Zelo sem vesela, da sem napisala Eleganco ježa, toda ko ga prebiram zdaj, ugotavljam, da besedilo še ni bilo zrelo. In Eleganca ježa ni pomembna knjiga. Tako kot jaz nisem velika pisateljica.«
»Agni ni mogoče uvrstiti v kategorijo ljubezenskih romanov, čeprav je ljubezen pravzaprav njeno osišče, težko bi ji rekli srhljivka, a vendar deluje srhljivo, prav tako pa to ni klasičen psihološki roman, četudi ga v samem temelju zanima prav psihologija človeka – zlasti področje strasti in gonov.«
»Da bi se pripoved tem čim bolj približala, 'mora vsaj na videz precej daleč, pogled mora docela potujiti, ga, denimo, filtrirati skozi oko kamere, stopiti v sanje ali pa dati priložnost živalim, da spregovorijo same. Kajti šele s takšnim odmikom je mogoče priti zares blizu tistemu delu človeka, ki je v sodobnem racionalnem svetu pogosto zatajevan, tudi tabuiziran – v njegovi živalski naravi.'«
»Skoraj bukolična zasnova s kunci v kletkah, a tudi puško na steni, je odličen teren za pomenljiv in grozljiv kontrast, ki ga v zgodbo vnese surova demonična strast: večna človeška tematika, ki lokalno umeščeno pripoved spremeni v univerzalno, docela našo zgodbo.«
»Izpisan z literarno veščino, široko razgledanostjo po kulturni krajini in tankim posluhom za arhetipsko, 'roman' neizprosno zavrta naravnost v živec civilizacije. Agni zaboli, vendar tudi katarzično sooči in očisti.«