Ključna beseda: roman

»Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.«

»Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega.«

»Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo.«

»kompleksnost identitete v vseh njenih oblikah«

»živahno, omamno in inteligentno pisateljico«

»vanj sem in tja, popolnoma nepričakovano vpleta nekatera kratka vprašanja ali ugotovitve o svojem pisanju«

»Midva sploh ne napredujeva, midva nazadujeva … začela se bom učiti portugalščino.«

»Odkar se je zlasti na spletnih omrežjih neumnost delala, da je pametna, so bile relevantne družbene teme docela potisnjene v ozadje.«

»Žanka se je nasmehnila in pomahala v pozdrav. Nato se je začela smejati in se je smejala in smejala in smejala, nato je prasnila v krohot in se krohotala, pa se spet smejala in še naprej smejala, tudi ko Paule že zdavnaj ni bilo nikjer več. To je bil smeh blaženosti, iz čiste sreče.«

»Všečkanje na spletu je mimo, o dobrih predstavah pa se vedno govori še leta.«

»Arhiviranje spominov na dobre predstave je edina arhivska vrednost Drame, zato moramo vztrajati kot progresivno gledališče.«

»Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti neki drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar. To je postalo problem. Večkrat. Videl sem skozi slike in strategije, s katerimi nas je družba reveže želela prisiliti, da sodelujemo. Že zgodaj sem zasovražil pozerje. Tudi pozerje, ki so dobro surfali. Malo teže, a brez resnih problemov celo šminkerje, ki so imeli dobro srce, a so v mladosti nasedli istim surferskim revijam kot jaz. Ameriška Surfer, portugalske Surf Portugal, Onfire, Splash – brez teh revij ne bi bil enak, ampak v njih sem prebral toliko pozerskih intervjujev s portugalskimi wannabeji, ki so surfanje popularizirali, a tudi pokvarili. Najprej so bili potepuhi in uporniki, nato so hoteli postati sponzorirani športniki.«

»Vsi smo surferski detektivi. Raziskujemo ocean, preiskujemo obzorje, razlikujemo med dobrimi in slabimi valovi ter odrejamo pravico. V naših očeh je največji zločin neposurfan val. Naša naloga je, da ga najdemo. Napadamo kot morski psi, v drsenju uživamo kot delfini. Iščemo največjo hitrost, nesmrten trenutek negibnosti in ustavljenega časa. Ko se znajdemo sredi sikajočega pršenja, vsak vesel ali žalosten življenjski dogodek presojamo skladno s tem veličastnim trenutkom. Najbolj nasilni valovi postanejo nam naklonjena nesebična dobrota oceana, medtem ko se kopensko življenje spremeni v niz zločinskih incidentov.«

»Surfanje je postalo fantazija o dvigu iz revščine. Zaživeti neki drug lajf … Ampak nisem znal ali hotel zaživeti drugega lajfa. Znal sem samo surfati, ničesar drugega si nisem želel. Ničesar, absolutno ničesar. To je postalo problem. Večkrat. Videl sem skozi slike in strategije, s katerimi nas je družba reveže želela prisiliti, da sodelujemo. Že zgodaj sem zasovražil pozerje.«

»Vsi smo surferski detektivi. Raziskujemo ocean, preiskujemo obzorje, razlikujemo med dobrimi in slabimi valovi ter odrejamo pravico. V naših očeh je največji zločin neposurfan val. Naša naloga je, da ga najdemo. Napadamo kot morski psi, v drsenju uživamo kot delfini.«

»popolna fabrikacija, do zadnje črke«

»Knjiga je vse, kar smo si lahko želeli - duhovita, inteligentna in čudovito človeška. Trajalo je skoraj devetdeset let, da je Woody Allen napisal roman, a je bilo vredno počakati.«

»Je kaj čudnega, da se je Baum začel pogovarjati sam s sabo?«

»Ne me silit, da ti lažem«

»Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost.«

»Ne me silit, da ti lažem«

»Vsekakor je s tretjim romanom potrdila svojo literarno zmogljivost in prepoznavnost.«

»v spolnosti izrazito liberalna, po drugi strani pa neverjetno zadrta glede telesnosti«

»Kako neustavljive so ženske, ki niso ves čas v vojni s svojim telesom?«

»Težko se ukvarjam s kolektivno bolečino, ker imam preveč svoje.«

»da bi bila res lahko kdorkoli«

»To je, se zdi, temeljna postavka romana.«

»Kakšno delo!, nas prešine, kdo še tako radikalno sega v čase, prostore, vrednote in slike.«

»Nič ni res in vse je res.«

»Naj tava. Naj bo v svojih mislih.«