»To trenje med družinama se mi je zdela zanimiva začimba za njun odnos, hkrati pa služi orisu nekega stanja v slovenski družbi, ko otroci iz bolj katoliškega, posledično bolj desničarskega okolja, težko prihajajo v stik z otroki, ki so bili vzgojeni v bolj liberalnem, levičarskem duhu. Želela sem si upodobiti ta presek.«
»Rada uporabljam humor in ironijo kot literarni sredstvi. Želela sem dati satiričen naslov, ker pišem o ženskah, ki se ne počutijo ravno kot prvakinje. V življenju jim gre vse narobe, ampak v resnici so zame prvakinje – in sicer zato, ker kljub težavam, s katerimi se spopadajo, ne dopustijo, da jih težave usodno zlomijo. Poskušajo ostati dobre osebe in navigirati odraslo življenje v neki zelo nezavidljivi situaciji, zato se mi zdi, da naslov romana lahko vzamemo precej dobesedno.«
»Moja protagonistka si ni sama izbrala doma, saj je bila otrok, ko se je preselila v Slovenijo, in so ji starši izbrali dom. Zina se ne počuti doma ne v svoji prvi domovini, to je na Kosovu, niti v Sloveniji, ker je vedno prisoten občutek dvojne identitete in iskanja. V Sloveniji jo zaznamujejo neki stereotipi, predsodki, različne vrednote, kar se preslika tudi v njeno primarno okolje, v katerem se je rodila. Na Kosovu ni več podobna svojim sorodnikom in z njimi ne najde skupnih tem.«
»Skozi prizmo komedije in prek zgodbe o večno nerazrešeni romanci med dvema sodobnima Indijcema Osamljenost Sonie in Sunnyja tematizira vzhodnjaške in zahodnjaške predstave in pojavne oblike ljubezni in osamljenosti, ki se odvijajo v geografski in čustveni pokrajini sodobnega globaliziranega sveta.«
»Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.«
