Ključna beseda: roman

»Bomo na srečanju razpravljali o podnebni krizi in vojnah.«

»Rekel bi, da je Tasmanija zgodba o tem intimnem procesu.«

»Dolgočasna tema za pisatelja.«

»Ali resnično verjamemo, da zunanje okoliščine ne vplivajo na naše vsakdanje življenje, čustvovanje in odnose.«

»Na srečanju bomo razpravljali o podnebni krizi in vojnah.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Številni od nas se selijo po vsem svetu. Nismo povezani le z eno kulturo, ampak z dvema, tremi ali celo več kulturami. Komunicirati moramo z ljudmi, ki tudi izhajajo iz več kultur. To, kako uporabljamo jezike, kako gledamo na stereotipe o narodih in kako lahko sploh komuniciramo, se mi zdi zelo zanimivo.«

»Roman ima odprt konec. Ana je že vpeta v drugo realnost, ki jo dobro sprejema in v kateri že ima svoje mesto. Gre za prehod. Novi svet je popolnoma drugačen od starega, že skoraj druga razsežnost, vendar se tudi tam počuti dobro.«

»Bistvo dobrega pisanja je najti nenavadne in zahtevne zgodbe ter jih opisati s preprostim jezikom. To je umetnost velikih pisateljic in pisateljev, ki so močne zgodbe pisali zelo preprosto in lahkotno.«

»Rasizem ni tako odkrit, kot je bil v 19. stoletju, ampak je zelo pretanjen, prikrit, a še kako prisoten. Rekli so, da Pakistanci nismo civilizirani, ker jemo z rokami. V italijanski družbi sem se moral spopasti s katoliško homofobijo, doma pa z južnoazijsko in muslimansko homofobijo. Doživel sem dve različni vrsti zatiranja, ki pa jima je bilo skupno sovraštvo do mene.«

»nista par, temveč samo cimri in najboljši prijateljici.«

»vedno se ji je zdelo, da sta oni dve proti svetu.«

»Zoja, kaj pa je narobe s kariero? Malo serješ s polno ritjo. Lahko je bit pameten v maminem fensi hotelu.«

»Seveda so različnih barv in pomenijo različne stvari, ampak vse to govorjenje o samosvojosti in neukalupljenosti … vse to je rahlo precenjeno. Pa malo brez veze.«

»Improvizacija velika beseda za preprosto stvar, kot je preprosta muzika – samo pravo noto moraš zaigrat ob pravem času.«

»To je filozofsko gledano seveda naivna predpostavka, knjige, kot je Vilčnikova, ki nas znova postavijo v otroško perspektivo in jo povežejo z našim odraslim jazom, pa omogočajo, da to občutimo na najgloblji ravni.«

»S tega vidika nam lahko pravljice včasih dajo več kot romani, Vilčnikovo delo pa je skoraj idealen spoj obojega.«

»vsaka zgodba ni emancipacijska«

»iluzij, ki zgolj hranijo njene rane, bolečino in praznino«

»ni vsaka zgodba emancipacijska«

»sram in ga označila kot eno najtežjih borb«

»Če Japonske ne morem več obiskati, kako naj sploh vem, da zares obstaja?«

»Ko sem jo prvič slišal govoriti, sem svojo materinščino, ki sem jo uporabljal gladko, brez pomisleka, uzrl drugačno, razbito na črepinje, ki so se lesketale v njenem jeziku.«

»Ne bi rada, da bi se angleščina izkazala za naš edini skupni jezik, čeprav je zelo praktična.«

»Če te ne grabi tesnoba zaradi tujcev in ne sovražiš drugih kultur, je vse lažje.«