»Z vse večjo pogostnostjo so ustanove – večinoma neprofitni muzeji v javno korist – utrpele kolateralno škodo zaradi agend, ki nimajo nobene zveze z muzeji ali napadeno umetnostjo.«
»Se organizirajo, srečajo in o teh predlogih odprto diskutirajo, pišejo ter da raziščejo, kakšni so intelektualni potenciali kiparske stroke za prihodnji čas.«
»Če želimo priti do resničnega, moramo dolgo in trdo delati. Zastavljam si veliko, pa vendar se mi ne zdi, da merim previsoko. Želim ustvarjati podobe, ki ganejo ljudi (...) Naj gre za figure ali krajine, ne slikam nečesa sentimentalno melanholičnega, ampak globoko bridkost.«
»Na ta način se Galerija Miklova hiša v prostor postavlja ne le kot institucija, ki prevzema aktivno vlogo na področju soustvarjanja in sooblikovanja družbene prihodnosti, temveč tudi kot inovativna platforma, ki spodbuja dialog med umetnostjo, družbo in okoljem ter odpira vrata številnim kreativnim in trajnostnim rešitvam za izzive sodobnega sveta.«
»Poetičen naslov razstave lahko v kontekstu našega polimorfnega odnosa do okolja, družbe in prihodnjih generacij razumemo kot namigovanje k emancipirani odgovornosti posameznika, ki možne sanjske prihodnosti sooblikuje na podlagi lastnih odločitev in smiselnih dejanj. Aludira na idejo, da smo kovači lastne usode in graditelji lastnega sveta, da imamo priložnost z zavestnim delovanjem oblikovati trdne in trajnostne temelje za imenitno in lepšo bodočnost, o kateri sanjamo.«
»Ta ni le ogledalo sedanjosti, temveč tudi močno orodje za navdih in spodbudo k dejanjem, ki lahko oblikujejo trajnostno prihodnost. V nasprotju s kritičnim pristopom, ki s svarilnim žuganjem ali agresivnim vzbujanjem občutka krivde na gledalca pogosto učinkuje nasprotno od želenega, razstava postreže s pozitivno izkušnjo in umetnost uporabi kot katalizator, ki primarno spodbuja in navdihuje.«
»Vezi Chiare Sorgato s tradicijo beneške šole, iskanja barv, komedije vsakdanjika ni mogoče najti zgolj v vzdušju njenih slik, temveč v svobodni miselnosti, ki jo srečamo v skorajda kavstični komedialnosti njenih tesnobnih slik.«
»Po drugi svetovni vojni, po letu 1954, postala zelo pomorska država, v okviru Jugoslavije pa je bila regionalna velesila s svojim ladjarjem, Luko Koper, s svojimi šolami, fakulteto za pomorstvo. Skratka želel bi, da bi tudi muzej sledil tej ambiciji.«
»Občutljive slike so večkrat naletele na nerazumevanje in tradicionalistično recepcijsko blokado (kot pove tudi sam), čeprav se je dejansko v iskrenem spoštovanju do vseh razsežnosti vidnega (in očesu nevidnega, a evidentno prisotnega) sveta, ki ga je vizualna umetnost sposobna ujeti v svoje dejavno polje, pomaknil do meja slikovnega učinkovanja 'absolutne' podobe. S suverenim vztrajanjem, ko se je odrekel slehernemu oportunizmu, izkazuje etično držo, ki domala nima primerjave v slovenski umetnosti.«