Omemba: Aleš Debeljak

»Knjižni sejem je morda priložnost, da se vprašamo o odgovornosti za besedo, še posebej o odgovornosti politikov za javno besedo, ki postaja v političnem jeziku vse težja in vse bolj zastruplja ozračje naših odnosov.«

»Prostor za knjigo je na robu, pa ne na robu nočne omarice, pač pa na margini, od koder se dobro vidi celota.«

»Kič se pojavlja v naših samopostrežnih trgovinah. To so take pogrošne slikanice, poleg tega so to jezikovni zmazki, ker so po navadi zelo slabe priredbe.«

»Slovenec do zadnjega ne bo dovolil, da bi knjiga propadla. S knjigo v roki kot z nekakšnim slovenskim grbom Slovenec z optimizmom v srcu pa z upanjem v prihodnost gre naprej z vsem veseljem svojemu nacionalnemu obstoju naproti.«

»Za dovršene in tankočutne prevode, ki odsevajo poglobljeno poznavanje izhodiščnega in ciljnega jezika ter kulture, za strokovno in natančno prevajalsko delo ter zavzeto prizadevanje za prepoznavnost slovenske književnosti in kulture v nemškem prostoru.«

»Gre za enega tistih prevajalcev, ki je do te mere ponotranjil slovenski jezik, da ga z vsemi jezikovno-ritmičnimi posebnostmi in premenami na avtentičen in subtilen način prenaša oziroma 'tihotapi' v nemščino.«

»Razpokan bodeš hrepenel.«

»Slovenska beseda tolmun, ki v nemščini nima ustreznice, pa je njegovo ljubezen do slovenskega jezika še poglobila, ker naj bi ga vrnila v spominsko pokrajino iz otroštva v Saalfeldnu ob Kamnitem morju.«

»Večina nas v življenju težko naredi kaj več od tega, kot da se trudimo ostati ljudje. Morda pa je to celo edino, kar lahko naredimo zase in za svet …«

»Tiste čase so pač iz registrov brisali žive ljudi, nedolžne starce, žene in otroke, pa se ni nihče v Sloveniji posebej razburjal. Zakaj bi se kdo torej vznemirjal zaradi izbrisa mrtvih pisateljev.«

»Bolj kot prisotnost nečesa je moj mir odsotnost negotovosti, odsotnost dvoma, odsotnost ogroženosti.«

»V prvi se je avtor s postmodernistično etiko in estetiko le spogledoval po formalni plati, medtem ko gre pri preostalih dveh tudi za njuno vsebinsko doživljanje. V svoji poeziji je tedaj že tematiziral razbit svet, poln fragmentov, v Imenih tišine pa tudi tišino, ki jo je nato nadgradil v tretji knjigi. Tematike vseh treh so melanholija, nostalgija in bivanjska samota.«

»Na začetku sem bila zelo jezna zaradi govoric o Aleševi smrti, da je bil samomor, zdaj pa nisem več tako jezna.«

»Moj postavni mož izpred manj kot leta dni je v jutranjem hladu ležal udobno zvit v topli maternici spalne blazine.«

»Želela bi, da bi knjiga ljudi spodbudila tudi k večji empatiji.«

»Vero v moč žive literarne besede sem izgubil.«

»Gre bolj za premislek o branju v živo in v obliki javnih branj.«

»Filipčič, mojster menjavanja mask in razgaljanja lastnega ustvarjalnega početja, se zdi za tak pristop še posebej primeren.«

»Tomaž Lavrič je največji slovenski pisatelj.«

»Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku … To / je zadnje, kar še razumem, čeprav še kar naprej / govori, hitreje, vedno hitreje …«

»Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali. Bil je tako lep, da gaje hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali tersklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čezčas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skrilv svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzels sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.Ampak temu nismo verjeli.«