»Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam.«
»Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«
»Živi v poceni najeti garsonjeri nekdaj žive delavske četrti industrijskega mesta ter se počuti premlad, da bi se postaral, in prestar, da bi začel znova. Vse do trenutka, ko nekega jutra po prekrokani noči hoče odpreti konzervo govejega golaža. Takrat skozi okno zagleda na ulici bika. Tistega bika, ki je pravkar pobegnil iz klavnice.«
»Medgeneracijska slikanica Zajčev prostor Tanje Badalič, v kateri gledamo svet skozi zajčje oči, pripoveduje o majhnem bitju – Zajcu, ki se poskuša boriti proti človekovemu neodgovornemu odnosu do okolja in živali, vse dokler …«
»Zato lirske izjave te knjige niso vezane zgolj na enkratno preteklo življenjsko izkušnjo niti niso tipične le za čas prvih feministk, ki so, kot je zapisano v pesmi, hotele le 'predramiti sanje v vsaki ženski'. V vsakem moškem', temveč pesnica s sodobno pesniško formo in jezikom pogosto izraža lastno stališče, stališče današnje sodobne ženske in ustvarjalke.«
»Da se ženske lahko izobražujemo, da smo finančno neodvisne, da krojimo lastna življenja, da govorimo na glas in soodločamo. Vse to je nekje pri Zofki Kveder. In zato sem ji hvaležna.«
»z vitalno obravnavo in slogovno brezhibno izreko jasno pokaže, kako vzporedna virtualna realnost dandanes ni več zgolj orodje v rokah človeka, temveč so razmerja prepogosto ravno obratna«