»… humor dokazuje, da si na nevrološki ravni dobro skonstruiran, da znaš prenašati življenjske tegobe. No, ko si je ženska s tabo izmenjala dovolj psihičnih vsebin, se bo počutila tako zbližano, tako sprepleteno s tabo, da si bo upala izmenjati tudi notranjo telesno vsebino, sokove.«
»zakaj so Američani mizerne, Kubanci pa očitno dobre volje: sreče ne prinaša denar, zabava ali moč, temveč priložnost, da je človek drugim koristen in da so drugi koristni njemu. To je vse, kar potrebujemo, ta občutek vzajemne koristnosti, ki vzdržuje skupnost ne glede na zunanje pritiske in težave.«
»… besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt / Pomisli, kamorkoli odideš / na okrogli Zemlji, vedno se / vrneš na svoje izhodišče, k / sebi, k premisleku o sebi in / svojih izhodiščih …«
»Ali slišiš zvok lomljenja / Tako se prelamlja stoletje / Zobje, kako čudovit prikaz / sintagmatskega razmerja / Vrzel spodaj desno / odpira novo paradigmo / Ah, to kljuvanje / Ah, ta kri / Zelene ideje še dolgo ne bodo / besno zaspale / zato pa smo končali / z neskončno hojo navkreber / p / pf /f / Ali vidiš, kako plapolajo zastave / vihrajo prapori.«
»Želela sem, da bi glavno vlogo odigrala kultna igralka. Toda vedela sem, da bo zelo težko najti igralko takšnega formata, ki bi se bila pripravljena spopasti s svojimi fobijami. Ko se je v pogovoru s producenti pojavilo ime Demi Moore, se mi je zdela zamisel odlična, toda rekla sem si: nikoli ne bo privolila. Ko sem nazadnje dobila pozitiven odgovor, sem bila res zelo presenečena.«
»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«
»Tuskulum Denisa Škofiča je daleč od tega, da bi nam vzbujal občutke domačnosti in udobnega zavetja, temveč nas z vsako prebrano pesmijo izstreli v svet divjine, v kateri prevladujeta prvinski strah in bolečina.«
»Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.«
»Ves čas se gibljemo na meji med izrečenim in neizrečenim, pripovedovalci pa so velikokrat skoraj lirski subjekti. Igrivost se kaže na ravni forme: avtorica zmore zgodbo odrezati brez pričakovanega zaključka, ne da bi to izzvenelo v prazno, ne da bi se zdelo, da ji kaj manjka.«
»Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.«
»Prepogosto pozabljamo, da ljudje nismo substancialna, ampak relacijska bitja, in da smo v vsakem trenutku samo tisto, kar nas tisti trenutek določa, in vsa potreba po polnosti samozavedanja, ali celo kakšni individuaciji, je zato obsojena na strašne neuspehe, potlačitve, neugodja in preboje.«
»V romanu Zabubljena bomo težko našli rdečo nit zgodbe, saj gre bolj ali manj za nekakšne dnevniške zapiske ali razmišljanja glavne junakinje, ki se spopada z najrazličnejšimi miselnimi izzivi – od težav na delovnem mestu do osebnih frustracij z anatomijo telesa in lastnim videzom. Tako protagonistka Rita svoj značaj povezuje s penisom oziroma s prepričanjem, da manko lahko šele odpre vrata svobodi.«
»Morda je celo malce krivično, da se ves čas postavljajo v ospredje njegova literarna dela, kajti pozornosti je vreden tudi njegov časnikarski opus. To leto vidim kot priložnost, da se prevetri tudi ta del njegovega ustvarjanja.«
»Z malo besedami in veliko slikami oriše njegovo življenjsko pot in delo. V samo 37 letih je uspel toliko stvari napisati, domisliti, zagnati, kar je res izjemno, še posebej če upoštevamo, da je toliko njegovih stvari potem tudi ostalo v tej srenji.«