Omemba: Pia Prezelj

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»pet po snovi, temah in slogu zelo raznolikih romanov, ki govorijo o svetu protislovij in prevar, o obupu in upanju, o (disfunkcionalnih) medčloveških odnosih, o pričakovanjih in pritiskih družbe, pa tudi o moči jezika, misli in besed, začinjenih tako s trpkostjo kot s humorjem«

»Tako je nečimrna, da še vedno ne mara, da bi ji rekla ’mama’, čeprav jih ima na grbi že devetdeset.«

»V naslednjih (upam) dveh letih pa nameravam dokončati celotno obsežno trilogijo, ki bo po načrtu vsebovala vsaj tri tisoč strani in bo zaobjela zares širok oris sveta in nas v njem, v katerem smo kot mladi še s srčnim zanimanjem in užitkom čitali distopična znanstvenofantastična dela, zdaj pa z grozo spoznavamo, kako iste zgodbe iz teh knjig večinoma postajajo vsakdan.«

»Ko ima kdo v družini rojstni dan, se na praznovanju zbere cela družina in mene po navadi doleti naloga, da pazim na majhne otroke. Glede na to, da svojih nimam, vsi mislijo, da mi s tem delajo uslugo.«

»Vrnil se je dan zatem. Ničesar ga ni spraševala, on pa ni ničesar rekel. Ko je v mesecih zatem ni več grabil, gnetel, grizel, je vedela, da v večerih, ko spi sama, to sedaj počenja drugim – in bila mu je hvaležna.«

»Utrujen je. Ves svet je utrujen. Tudi Sonce in Luna. In zvezde. Utrujeni so tudi angeli in oblaki, ki se smejijo na zlatih slikah.«

»Nikjer, niti v Bukovini in Galiciji niti v neznanem, mu na primer niso rekli 'ravnaj po svoji vesti ...' Vpili so: 'Za vero, dom, cesarja!'«

»Aicelina se je umirila šele v težki železni kletki, ki je čakala, da jo potegne na dno reke. Tudi množica ljudi je utihnila, tako da je za trenutek nastala čudna tišina.«

»So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki To se ne pove.«

»včasih jezika preveč in včasih premalo«

»Pomemben se mi zdi tudi molk, saj se v njem skriva vse oziroma en cel kup pesmi«

»Hotel sem ujeti univerzalnost, prvinskost, to, kar se ponavlja.«

»Vse moje pisanje izvira iz podobe.«

»V pesniško zbirko vstopiš kot v biblijsko povodenj.«

»Tako se prava zgodba dogaja drugje, v spominih oseb, ki jih drobci asociativnega toka misli naplavijo na površje (...)«

»Gorica je potovanje skozi čas, skozi vojne, skozi države, je zgodba o identiteti, pripadnosti, boju za medčloveško spravo, ki napram absurdnim političnim dejanjem skozi 20. stoletje do danes predstavlja resnično, otipljivo življenje«

»Je predvsem njegov lastni jezik, ki se razpira v različne govorne registre, spaja z govorico ljudi, ki jih je srečal in jih srečuje na svoji življenjski poti, predvsem pa se v povezavi z naravo rodnega Prekmurja razpira mitološkim svetovom, legendam in bajkam«

»Moje občutenje je, da poezija povezuje na najgloblji ravni. Želja po bližini in želja po intimi je danes zelo velika, ker živimo zelo odtujeno. Poezija omogoča, da nekaj zelo osebnega, zelo subjektivnega ponesemo do drugega človeka na način, da deluje tudi v njem.«

»Verjamem, da moraš pisati iz pozicije absolutne iskrenosti tudi v načinu, v katerem pišeš: da se ne delaš, da si pametnejši, kot si, da si bolj humoren, kot si, da si bolj izobražen, kot si. Če pišeš iz sebe, če pišeš iskreno in odprto, se ti bodo odprli tudi bralci.«

»Svoje življenje sem zapisal nekoristnim stvarem, gorečim poljem in pticam nad progo.«

»Ko sem začel brati poezijo, me je to spremenilo, predrugačilo. Moč pesniškega jezika lahko naredi nekaj, kar navadni jezik ne more narediti, zato se mi zdi, da je moja dolžnost, da to vrnem v krog bralcev in avtorjev. Mogoče bi se mi zdelo celo sebično, če bi to zadržal zase.«

»Nagrada bo knjigi omogočala še daljše in še lepše življenje.«

»Hvaležna in počaščena sem, da bralci drobec tega prepoznavajo tudi v Težki vodi in da je takšna pisateljska drža nagrajena z nagrado za najboljši literarni prvenec.«

»Strašno me veseli, da ta zdaj spoznavajo njo.«

»Nagrada bo knjigi omogočala še daljše in še lepše življenje.«

»Govorijo o časih in solidarnosti, ljubezni, uporu in trpljenju ljudi nekega časa, ki je prinesel opustošenje in je prinesel streznitev.«

»Vsako leto ponazori pomen knjige za identiteto slovenskega naroda, s prodajno naravnanostjo pa razkriva tudi dejstvo, da je knjiga kot kulturna in izobraževalna dobrina v veliki meri izpostavljena zakonitostim trga.«

»Pazila sem na to, da se ruralnega okolja in življenja ne karikira in se ga ne dojema kot nekakšen lunapark.«

»Nikakor ne morem vasi dojemati kot zgolj zatohlo, nestimulativno okolje.«