Zdaj govori pesnica

»Poezijo sem vedno pisala v strogi formi, v strogem ritmu, ali z rimami ali z asonancami. Nekako se mi zdi, da mi je blizu stroga disciplina pri pisanju in da šele v izbrušeno formo leže vsebina.«

»Toliko napisanih besed, a ne ena na glas spregovorjena.«

»Kakšno ceno plačamo, kadar moramo zapustiti neko življenje.«

»Morala bi biti kot brat, da mi sploh ne bi bilo mar za našo družinsko preteklost...«

»Inventar brazgotin. Še zlasti tistih na tvojem obrazu...«

»Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna.«

»Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.«

»Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.«

»Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.«

»Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.«

»To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo.«

»koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.«

»kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo«

»Teater iz papirja razbija ta rigidni teater in črno-beli spektakel sodobne družbe.«

»Po avtoričinih besedah gre za inscenacije 'nekega elementa izvora', se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja.«

»Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč 'lovijo' impresijo.«

»Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se 'ujamejo' v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti.«

»V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, 'lirizirano' govorico, poetiko.«

»Briga me / kaj si mislite / kaj šušljate / kaj spletkarite / kaj govorite / kaj kričite!«

»Morje sončnic / morje maka, // morje krokarjev, / morje trupel. // Kako slikovit je naš planet.«

»Rumeno morje. / Rdeče morje. / Črno morje. // Mrtvo morje. // Jaz pa na Mediteranu. / Kakšen privilegij!«

»On ni več on in ona ne ona in da je biti dva tako težko, kakor so težavna razmerja v Strindbergovih dramah. V pogrešanju se idealizirata / v sobivanju se materializirata – / v pekel.«

»Sama svoj Orfej. / In Evridika«

»Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.«

»Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.«

»Izza reber zajoče pogrešanje.«

»Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.«

»Zadržan, a estetsko dovršen pesniški izraz«

»Ko sem tole napisala, se jim je odprl neki svet, ki ga niso poznali. In tako so hoteli, da postanem kot most med Italijo in Slovenijo.«

»samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«