Zdaj govori pisateljica

»Jaz pišem, liki pa mi povedo, kdo so. Torej se napišejo sami.«

»Najprej in predvsem sem pisateljica; pisana beseda je moj način soočanja z vsem po vrsti – s sabo, življenjem, družbo, zgodovino, politiko.«

»To ni le moje delo ali moja strast, temveč leži prav v srži mojega načina bivanja v svetu, in prav zasvojena sem s pustolovščino pripovedovanja zgodb kot svojega najučinkovitejšega načina komuniciranja.«

»Ko sem ob koncu dvajsetih opustila gledališče in začela pisati knjige, sem verjela, da mi bo uspelo.«

»Mislim, da je moj humor satiričen. Satira je namreč način, kako s humorjem izrazimo pomembne poudarke.«

»Pri nekaterih delih sem pomislila, ali res želim, da ljudje to vedo. Rekla sem si, ja, ker bodo zaradi tega moji zapisi bolj zanimivi in sočni.«

»Odločiti se moramo, da bomo izpodbijali status quo, saj se v nasprotnem primeru oblast ne bo prostovoljno odrekla svoji poziciji moči.«

»Neoliberalna ureditev je vešča v selektivnem definiranju nasilja. Ko protestnik zažge zabojnik za smeti, je to nasilje. Tega, da človek z minimalno plačo ne presega praga revščine, pa sistem ne bo identificiral kot nasilje.«

»Vedno je treba ugrizniti roko, ki te hrani – pa čeprav nikoli ne veš, kdaj bo to nehala početi.«

»Vseskozi so pisani izjemno lucidno, avtorica spretno ravna z orodji jezikoslovja, klasicistike, literarnih ved in filozofije.«

»So sladko-grenki.«

»Zakaj me pa tako gledate?«

»Res sem zelo velika oseba. S seboj nosim ključe omare z vini in že dvakrat, odkar sem začela pisati to pismo, sem morala predajati naročila v kuhinjo. Naša večerja je bila včeraj zelo dobra in piščanec je bil popolnoma mehak; zato mi ne bo treba zaradi tega odpustiti varuške …«

»Ni videti, kot da bi bilo lahko kar koli, česar se je kdaj dotaknila, čisto, toda kdo ve?«

»Gospe Hall iz Sherbourna včeraj prinesli v posteljo mrtvega otroka.«

»Začne delati klobuk, od katerega so, kot zapiše, odvisni njeni glavni upi na srečo.«

»Upoštevali smo večje od sebe, ker smo mislili, da so odrasli in da imajo izkušnje. A izkaže se, da očitno na celem svetu ni nobenega odraslega.«

»Pričevanja žrtev, ki prihajajo na površje pod geslom #jaztudi, avtorica razume kot pomembna orodja za spremembo načinov gledanja in razumevanja drugačnih perspektiv.«

»Zakaj se ne bi smeli belci kritično izreči o strukturnem rasizmu, heteroseksualci o homofobiji, ateisti o verski svobodi, moški o seksizmu? Sama to celo pričakujem od njih.«

»Tipaje moramo napredovati in iskati orodja, s katerimi lahko prevprašujemo svoje prakse in prepričanja.«

»Feminizem je postal brezzobi tiger, ki ne sloni toliko na odpravljanju krivic ali pa na odpravljanju statusa quo, ampak se je predelal v neko gibanje za samozavest žensk – confidence feminism.«

»Precej časa sem potrebovala, da sem opazila, kako izginjam, in najprej sem to videla v očeh drugih.«

»Zdi se mi, da odkrivam novo razsežnost obstajanja. Obstajam in hkrati ne obstajam, ker vse bolj ... bledim.«

»Hodim po ulici, s pogledom ošinem izložbo in vidim neko starejšo žensko, pa ne dojamem takoj, da sem to jaz.«

»Postarati se pomeni zbledeti, biti prosojen.«

»Nevidnost verjetno ženske bolj prizadene, ker jih je življenje učilo, da je veliko odvisno od njihovega videza.«

»Stari ljudje so za družbo nepotrebni: v gospodarskem in včasih tudi v psihološkem smislu. A kljub temu obstajamo!«

»Nikoli nisem nameravala nikogar užaliti. Ni mi bilo neprijetno stopiti s piedestala.«

»Ne sprehajam se po svoji hiši, zatopljena v misli o lastni zapuščini. Kako pompozno bi bilo razmišljati o tem, kakšna bo moja zapuščina! Kar koli že bo, jaz bom mrtva. Mar mi je za zdajšnji trenutek. Mar mi je za žive.«

»Nekaj zelo privlačnega je na črno-belem mišljenju. To je najlažji in na neki način tudi najvarnejši položaj. Če boš do česar koli opredeljen na način vse ali nič, boš zlahka našel prijatelje, svojo skupnost. Zaprisegel si namreč eni sami, preprosti ideji. Sama pa sem prepričana, da si ne smemo zaupati, kadar popolnoma verjamemo vase.«