Zdaj govori pisateljica

»Na začetku je bilo vedno vse videti ljubko, vasica s poprhom snežnih zrnc, ki kot čarobni prah posedejo po strehah in krošnjah dreves ter ponujajo idilično podobo.«

»Snega se ni dalo zaustaviti, kot ogenj je bil. Poguben in zloben.«

»Vsako pomlad Zana sedi v velikem zaprašenem fotelju...«

»Da ujame šepet tistega, kar je nekoč bilo...«

»Ve namreč, da si dele zgodb zdaj piše sama...«

»Pisateljica na izviren način opiše družinsko srečanje v pocovidnem času, ko privrejo na dan potlačena čustva. Spretno in domiselno, s stopnjevanjem napetosti poglobi odnose med družinskimi člani, ki niso zaprti med štiri zidove, ampak bi se v njih vsakdo zlahka prepoznal. Krečičeva svoje pisanje opremi tudi z duhovitimi prebliski.«

»Utišam gibanje bokov, / moji koraki se mešajo s kletvicami / pristaniških delavcev in mornarjev. / Oplazi me vinjena sapa mimoidočega. / Varna sem, nisem ona, si šepetam.«

»Ne spomni se, kolikokrat / je ustvarjala nov dom, / med vsako selitvijo ugibala, / če bo ta mogoče zadnji, / ker bo tokrat vanj / naselila zmaje, da bodo požrli / pomanjkanje. In bo zmagovalka / vsaj nad lakoto. Neplačanimi računi. / Nesrečno ljubeznijo. Praznim listom. / Delom v razpadanju noči.«

»Njena smrt je 'raztrgala knjižno skupnost'.«

»Moji stavki so prekratki. In če hočeš, da te jemljejo resno kot pisateljico, moraš iz besedila črtati vse šale.«

»Kako slabo založbe včasih ravnajo s svojimi avtorji.«

»Božična večerja je bila čudovita. Prasketanje ognja v kaminu se je mešalo med zven veselih pogovorov in smeha. Juha iz ostrig je bila odlična, od dveh ogromnih puranov so ostale le bele kosti.«

»Juho iz ostrig in ribo smo pospravili za šalo, nato so prišli na mizo pečen puran, kuhan puran in ogromna goveja krača. Pojedli smo po dve porciji vsake jedi!«

»Hudo mi je, ko pomislim, da so vsi tisti, ki so mi bili tako blizu, moji sošolci in sošolke, zdaj izročeni na milost in nemilost najhujšim rabljem, kar jih je kdaj bilo. Zakaj? Ker smo drugačni? Pa smo res drugačni? Saj smo vsi ljudje. Ljudje, ki čutimo bolečino, strah, ljubezen … Ne razumem, res ne razumem. Kaj se je zgodilo z ljudmi?!«

»Na prenekaterem literarnem dogodku sem že sedela sama za mizo. Včasih je kdo pristopil ... da bi me vprašal, kje je stranišče.«

»Imela sem podpisovanje, na katero ni prišel nihče, razen tipa, ki je hotel kupiti lepilni trak in je mislil, da delam v knjigarni.«

»Imela sem literarni večer, na katerega je prišel samo bratranec mojega moža. Ena sama oseba. Tega branja ne bom nikoli pozabila.«

»Vsi smo bili že v tej situaciji.«

»Žal mi je, da se ti je to zgodilo, Chelsea. Vem, kako grozen občutek je, ker sem ga občutila na lastni koži. Skoraj vsi pisatelji, ki jih poznam, so imeli na neki točki podobno izkušnjo. To ni odraz tebe ali tvojega dela!«

»Je bila samo malo noseča.«

»Kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je 'ostala nekje vmes'?«

»Posnela si resničen film.«

»Nobeno prizadevanje človeka ne zahteva toliko svobode kot ustvarjalnost.«

»Ali bi bil Rushdiejev roman objavljen danes? Verjetno ne. Bi bil sploh napisan? Najverjetneje ne.«

»To je brezvestno barbarstvo.«

»Vsakemu, ki misli, da si nekateri ljudje, ki so izrekli grozne stvari, to zaslužijo – ne. Nihče si tega ne zasluži.«

»Da ustreže Gloriini prošnji za pomoč pri samomoru - in s tem sebe obsodi na električni stol - se naenkrat ne zdi več absurdno dejanje, ampak akt usmiljenja.«

»Razred, v katerega spada že dobra četrtina populacije zahodnih držav.«

»Lepo bi bilo deliti pasje življenje s kakšno samico človeške vrste, si je mislil, ko so se odprla vrata, ki so ga ločevala od sanjske službe in fatalne ženske, a skoznja ni stopil bledi delavec, temveč je za njim stala prav tista fatalka, ki mu je po vsej verjetnosti speljala službo.«

»Vivre vite.«