Zdaj govori režiser

»Našli smo način za prestrukturiranje elementov, ki smo jih morali porazdeliti po prvih dveh nadaljevanjih, in ga znova zagnali na povsem drugačen način.«

»Njegove ideje o svetu in energije so zame primeri čiste umetnosti, ki presegajo zamejenost prostora-časa, in v skladu s tem smo zasnovali tudi koncept uprizoritve opernega muzikala.«

»Ko smo delali Pr'Hostar 2 promila, naš cilj ni bil preseči prvi del. Naša želja in cilj sta bila, da bi se ljudje ob filmu zabavali vsaj toliko kot pred šestimi leti. Naj živi kino!«

»svojo vlogo tudi odigral«

»obešenjaško komedijo«

»Pred nami je šest dobrih delov, v katerih bodo gledalci lahko zares uživali. Delamo iskreno, s srcem, upamo, da bomo vsaj dosegli ali celo presegli prejšnjo sezono.«

»Nedavno je generalni direktor RTV -ja samovoljno odvzel financiranje filmu, ki sem ga delal štiri leta. To me je spomnilo na cenzuro, ki so jo nekateri starejši kolegi doživljali pred tridesetimi leti. Slovenski film potrebuje partnerja v RTV-ju, ker brez njega ne bi videli večine sodobne filmske produkcije.«

»Ustvariti delo, ki je v bistvu zgodovinski film, umeščen sedemdeset let v preteklost, spremeni naravo njegovega sporočila.«

»Preko te zgodbe se odpirajo vprašanja krivde, spominjanja, geneze kolektivnih travm, a pri tem drama nikakor ni težavna. Ritem je strmodolen, visokoenergetski.«

»Čeprav si želim, da bi se park kmalu odprl, me tudi skrbi, ali bodo ljudje res prišli in v njem uživali.«

»Ljudje si predstavljajo tematski park, ampak sam sem si vedno želel predvsem park. Parki so predvsem prostori za lokalce, zato bi rad, da bi bil najbolj pri srcu prebivalcem Aičija.«

»Nagovoriti skušamo tudi ljudi, ki sicer ne hodijo redno v kino. Slovenski film nima dovolj platen – včasih je kak film v distribuciji tako kratek čas, da nima niti prave priložnosti, da bi ljudje zanj izvedeli.«

»Alkoholizem je neke vrste katalizator, včasih zaradi stiske, včasih pa zato, ker v novem okolju, npr. na turneji, svoje vsakdanje življenje pustimo za seboj in se sprostimo.«

»Vsako leto imamo praznik v Planici, s katerim slavimo 'naše orle', ki letijo v dolino – nihče pa se ne pogovarja o dolini in o tem, kaj se tam dogaja.«

»Že če se ozremo h knapom, njihovim uporom in stavkam, je očitno, da je odgovor vedno solidarnost. V težkih časih, tudi v ekonomsko težkih, je ključno, da ljudje stopijo skupaj.«

»Povečanje sredstev je seveda dobro, a ni tiste vrste povečanje, ki bi reševalo probleme. Povečanje, ki ga je potrdil Odbor za kulturo v letih 2018 in 2020, bi rešilo temeljne probleme slovenskega filma, omogočilo snemanja filmov z vizijo.«

»Hotel sem, da se film začne kot realistična drama o birokratski in skorumpirani družbi, potem pa se počasi spremeni v zgodbo o človeku, ki na svoji poti iz poraženca in izobčenca postane junak.«

»Če lahko snemamo filme o Galcih in Vikingih, zakaj ne tudi o Ilirih?«

»Koncept oživljanja ilirskih časov se mi v polju animacije ni zdel dovolj močan projekt.«

»Ne nazadnje prvi dodajamo ta naš lokalni drobec v mozaik antičnega sveta.«

»V filmu se sprašujem, ali čustva lahko premagajo bolezen. Zanima me nenavadna atmosfera doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo, ki se človeku vrača v obdobju, ko sam ne more več skrbeti zase.«

»Vse bolj postaja jasno, da je skupnostno delovanje edina možna alternativna rešitev tega problema.«

»Ko smo film snemali, smo bili na trnih. To je bil moj prvi film in čutiti je bilo tveganje, ker je bil brez besed, kar je bilo takrat neobičajno.«

»Z Matjažem Pograjcem sva bila od začetka odločena, da bo film brez besed. Lepo mi je pripovedovati le skozi sliko, zvok, poglede, veliko se da povedati brez dialogov, to je tudi blizu filmskemu načinu izražanja.«

»Vzor mi je bil Jacques Tati, ki je delal filme tako rekoč brez besed, to se mi je zdelo obenem komično in poetično, in k temu sem težil tudi pri Ekspresu, ekspresu.«

»Ves čas se v bistvu igraš in vidiš en obraz, drug obraz, kjer bi najbolj nekako sedel ... in nato na tem popotovanju od enega do drugega obraza se mi vedno znova vrača nekako k obrazu Gregorja Bakovića.«

»Tralala v režiji Jean-Mariea in Arnauda Larrieuja«

»svojo vlogo tudi odigral«

»Vrnili smo se v svoje otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, smo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj.«

»Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke.«