Ključna beseda: književnost

»Urednik je Satanov tango objavil predvsem zato, da bi dokazal svoj pogum in avtonomijo. Kot vem, je bil pred tem na visokem položaju pri tajni politični policiji.«

»Vsako leto slišim, da sem nominiran za Nobelovo nagrado, a sem že star in upam, da se to ne bo zgodilo.«

»Upoštevali smo večje od sebe, ker smo mislili, da so odrasli in da imajo izkušnje. A izkaže se, da očitno na celem svetu ni nobenega odraslega.«

»Literatura v vojnem času je blasfemija, saj resničnosti vojne ni mogoče ubesediti.«

»Mi, ki nas je zgodovinar Timothy Snyder oklical za 'krvavo zemljo', imamo drugačno izkušnjo kot Francozi in Belgijci.«

»Čutil sem, kako se vame vpisuje neko meni prej neznano čustvo, za katerega sem že slišal, ga od zunaj tudi videl, o njem bral, a ga nisem mogel ponotranjiti, ne zares razumeti.«

»Najbrž bi bil kar dober strokovnjak, če bi se znal omejiti na eno samo stroko; žal pa me zanima vse, kar je; zato ne morem postati nič več kot pisatelj!«

»Poezija Andrée Chedid vabi k iskanju svoje lastne poti, ne verjame uhojenim potem religij, tradicij, civilizacij, temveč opozarja na klic sonca, ki vabi vsakogar s seboj.«

»da bi se moral pesnik, ki zna tragiško pesniti, znati tudi komiško šaliti«

»socinženiring dvopredmetni študij, ki kombinira sociologijo in inženirstvo«

»da bi povsem lahko bilo vse čisto drugače«

»Spominjam se naše ulice«

»V starih časih je živel na tem svetu tudi Kurent.«

»Vojna se je končala, / odvisno od tega, katero vojno imamo v mislih: tiste, ki smo jih začeli mi, / tiste pred njimi, pred tisočletji in več, / tiste, ki so jo začele z mano, ki sem jih izgubljala in zmagovala – / te vedno cvetoče rane.«

»Lado Kralj z občutkom za dramo in z veliko mero ironije izrisuje večplastno vojno in povojno dogajanje, se poigrava z referencami iz literature in mitologije in prav po kraljevsko v eno združi komično in tragično.«

»V oddaji Izbrana proza objavljamo odlomek z začetka romana v interpretaciji Branka Jordana.«

»Ampak gospa, bilo je kot pri Plutarhu. Zavojevalec vstopi v prestolnico. Kolikokrat ima človek priložnost, da si to ogleda?«

»Treba biti pozoren, ko se v karkoli spustiš. Ker vsaka zgodba, ki se ne izide, zagrize v živo meso in ga strga. Ne gre za kakšne moralne zadeve, za pravila igre, postavljena od zunaj, temveč za notranjo pogojenost, ki je ni mogoče izigrati, prenesti okoli, se ji izmuzniti.«

»Literatura je politična, ker odpira brezna svobode, in etična, ker v teh breznih vznika etično nezavednega, ko mu pišoč [ali beroč] nastavim ušesa in hrbet, da me zabode vanj.«

»Človek se sam odloči, kako bo pisal, ne da bi veliko govoril o tem. Izboriti si način, kako govoriti, ne navzven, v pričakovanju hvaležnih odzivov v javnosti, ampak znotraj, kjer stavki rastejo iz živega mesa. Iz njega in vanj.«

»Pisateljica torej od sebe daje tisto, česar nima, žene jo tisto, kar v bolečini daje od sebe. V resnici pa sprejema, dobiva. Tako kot pri ljubezni, ki ni povrnjena, a je zaradi tega samo še bolj obupana, intenzivna. Šele kot taka (njen spis v nastajanju) žari s polno močjo. Se polno udejanja onkraj vsakih romantičnih oziroma sentimentalnih slik, brez smisla.«

»Mama jih ni marala, očeta niso brigali.«

»Potem pa sem odšel gor, tja, kjer sem zdaj. Meje ni več in upam, da je nikoli več ne bo. Tu govorijo jezik moje mame in živijo kot pri njej doma v Istri.«

»Moji stavki so prekratki. In če hočeš, da te jemljejo resno kot pisateljico, moraš iz besedila črtati vse šale.«

»Novico o njeni smrti so sprejeli z žalostjo.«

»Bila je enega najbolj nepozabnih govorov v zgodovini bookerja.«

»Kako slabo založbe včasih ravnajo s svojimi avtorji.«

»Joyce je bil tipičen Evropejec. Večino svojega odraslega življenja je preživel v celinski Evropi. Ko je bil v Trstu, je bil ta talilni lonec različnih narodnosti. Dublin je bil mesto njegove domišljije, toda fizična mesta, kjer je jedel in spal, so bila evropska mesta.«

»Joyce je za svoj roman menil, da je namenjen vsakemu moškemu in ženski. Ni pisal za akademike. V knjigi je veliko humorja in človeške topline. Veliko naših partnerjev je še ni bralo, a jo bodo prebrali zdaj.«

»Pisatelj je verjel, da mesto civilizira človeka, ga spremeni in obogati kot osebo.«