»Slovenija se spreminja v deželo ubežnikov, rada bi vedela, koliko je takšnih kot jaz, rojenih na začetku sedemdesetih in pozneje, koliko nas je, ki smo imeli mirno otroštvo, koliko nas je šlo skozi puberteto, potem pa smo postali prestrašeni odrasli, ko se je mesto okrog nas pogreznilo v strah, ne da bi kdo napovedal vojno.«
»Ko sem sestavljal prvo zgodbo Ne bi smel odpreti tistih vrat, ki jo je navdahnil komad Ramonesov, so mi junaki zelo prirasli k srcu. Potem pa nekako nisem znal napisati učinkovitega konca. In sem si rekel: Zakaj ne bi poskusil napisati nekakšne fantovske Anice?«
»Že prva knjiga (Ne bi smel odpreti tistih vrat) dokazuje, da gre za zelo kakovostno in slogovno prepričljivo delo (avtentičen sleng osrednjih oseb, igra z imeni), ki vsakodnevne potegavščine otrok, starih osem let, nadgrajuje s posrednim opozarjanjem na stereotipe ter na pomen ustvarjalnosti in prijateljstva.«
»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«
»O, veliko bogastev, / veliko dragocenih resnic, / ki se večajo v metafizičnem odmevu, / veliko razodetij, / nežnih in pretresljivih / moje stegno, dolgujem tebi. // Najodličnejša lepota moje duše, / mi ne bi dala nobenega od teh zakladov, / če ne bi bilo svetle, gladke dražesti / amoralne živalce.«