Ključna beseda: literatura

»V tem svetu ni pomemben čas, temveč koledar!«

»Čebele ne razumejo, kaj je vojna.«

»Kjer sonce počaka, dokler človek ne konča svojih dnevnih opravil, in šele potem zaide.«

»Vse je legitimno.«

»Putin ne laže.«

»V tem svetu ni pomemben čas, temveč koledar!«

»Čebele ne razumejo, kaj je vojna.«

»Kjer sonce počaka, dokler človek ne konča svojih dnevnih opravil, in šele potem zaide.«

»Vse je legitimno.«

»Zdaj ko sem pero nastavil na papir, vem, da sem storil najvažnejše, kar je v mojem zagatnem položaju mogoče storiti. Čutim, da nisem sprožil samo tistega mehanizma, s katerim bom mogel mirno pregledati burne dogodke poslednjih dni in se v njih znajti, temveč sem storil še nekaj več, morda sem se s tem že rešil.«

»Pri snemanju besedila smo še posebej poudarili Kocbekove temeljne življenjske razmisleke, zlasti njihovo občečloveškost, univerzalnost, tako da sem prepričan, da se bo zvočnica dotaknila tudi poslušalca.«

»Ko sem po nekem naključju naletel na tisto fotografijo, se je vse to, kar je bilo v mojem že skoraj nezavednem spominu, naenkrat sprožilo in zdrvelo v zgodbo tega romana.«

»Pri prenosu romana v drug medij je, vsaj za naju, vedno bistveno vprašanje ohraniti zgodbo, ki jo roman nosi.«

»V najini dramatizaciji sva poleg prepleta preteklosti, kjer je ljubezen še prisotna, in zelo nasilne sedanjosti, iskala točke, kjer se te njihove usode včasih samo dotaknejo, včasih pa usodno prepletejo.«

»Tovrstna zgodba se verjetno v Ljubljani ne bi mogla zgoditi ... to je mariborska zgodba, ki pa gotovo prerašča lokalne okvirje.«

»Že čakam z velikim zanimanjem, kaj me tokrat čaka.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«

»In ljubezen tudi tako ni historičen pogled na dogodek II. svetovne vojne v mestu Mariboru, ampak predvsem opomnik današnjemu turbulentnemu trenutku, kako pomembna je človečnost.«

»Rodila sem se kot zelena sliva. / Namenjeno mi je bilo postati okus. / Rodila sem se, da bi postala del okusa sveta. / Morala sem se roditi!«

»Pesnikova dolžnost ni biti v družbi. / V tej Hudičevi službi. Mora pa pesem / postavljati v življenje. Samo tako mu ne / spodmakne žametne buháre, krvavo rdeče, / na kateri ostaja človek. / Na njej ga pesem prepozna.«

»Njegove roke so še vedno držale objeto dekličino telo. Drug drugemu sta slišala utrip srca. Razdraženo mladeničevo telo je dolgi poljub okušalo le kot bolečino; le od določenega trenutka dalje se mu je začela bolečina spreminjati v nenavaden občutek sreče.«

»Vsi imamo svoje mesto v zgodovini, moje pa je med oblaki.«

»Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. nove proze, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke.«

»Predstavil bom težavo, ki se mi je zgodila pred dnevi. Držijo ga na spodnji polici, kar se lahko izkaže za ponižujoče, še posebej, če ga zmanjkuje, in kar večkrat sem se moral že spraviti na kolena, da sem lahko posegel v notranjost police.«

»Ja, literarni dobitek knjige Sončni zahod je iskriva in prostodušna pripoved o sebi, polna humorja, mehkobe, rahle čudaškosti in svojevrstne osamljenosti, ki, če kaj, prav samote ne prenese.«

»Seveda ne Kleč, njemu je bil jubiljeni izziv le povod, da je prostodušno povedal vsej slovenski javnosti, da mladenke na ulici gledajo skozenj, da izginja in hlapi, da ga je vedno manj v fokusu erotičnih nebes, saj se pač stara.«

»Pesem ni občutek, pesem je globoko spoznanje.«

»Ta biografija pojasnjuje, zakaj je Rilkeja danes še posebej vredno znova brati: živel je v težkih časih in se z njimi spopadel z močjo, ki se morda zdi verodostojna le ob eksistencialni grožnji.«

»Zahrbtnost je njihov hobi – ne politična opredelitev … trgujejo z drugačnostjo, ki je v resnici ne tolerirajo.«

»Neuspešnost zahteva neprimerno več poguma od uspešnosti.«