Ključna beseda: pesmi

»Tako dolgo sem si želela biti drugačna, zdaj pa razumem, da sem morala biti samo zvesta sebi. Hvala, da me vidite.«

»Tole vlogo sem potreboval bolj, kot je ona potrebovala mene, in zaradi nje sem boljši človek.«

»To mi je v čast. Ampak najbrž sem prvi režiser, ki na tem odru pravi: Želim si, da ne bi nikoli posnel tega filma – v zameno za to, da Rusija ne bi napadla Ukrajine, da ne bi umorila več deset tisoč mojih rojakov, da ne bi zasedla naših mest – a ne morem spremeniti zgodovine.«

»Včeraj sem imela nočno moro o tem.«

»Wesa ni tukaj, ker doma gradi dioramo iz rebrastega žameta.«

»Igralca nisem videl s takim zanosom jesti bruhanja že vse od Gerarda Depardieuja.«

»Kaj ploskate, vi ste tisti, ki niste glasovali zanjo!«

»Po avtoričinih besedah gre za inscenacije 'nekega elementa izvora', se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja.«

»Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč 'lovijo' impresijo.«

»Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se 'ujamejo' v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti.«

»V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, 'lirizirano' govorico, poetiko.«

»Začeti kot začetnik …«

»Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …«

»Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!«

»Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!«

»Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …«

»Košček za koščkom umiramo z vsakim slovesom. Vse manj nas je. Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Lahko zlahka slečeš zaskrbljenost dneva, lahko skočiš z balkona, lahko ležiš na travi in lahko hraniš ptice s svojo pesmijo.«

»Se čudi. Ne bodi žalosten. Duša ti je polna miru, ne prilivaj grenkobe sreči. Duša, ki je polna miru. Ljubi!«

»Neki tuji svet prihaja v nas. Tuje sanje. Neznane daljave. Prazne pokrajine. Sami ostajamo. Sami. Sebi.«

»Ne bodi žalosten. Duša ti je polna miru, ne prilivaj grenkobe sreči. Duša, ki je polna miru. Ljubi!«

»Slutnja trepljanja v zamahih pahljač«

»tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.«

»jazti. tijaz.«

»volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš«

»če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.«

»rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.«

»Še nikoli nisem slišal, da bi bile pesmi ekstremistične.«

»To je absurdno in nedopustno.«

»Nič se ne spremeni. / Vojne so in bodo / in mi na begu / pred samim seboj / in svojo usodo.«