»... pljuskala v rupe bi skalnatih sten, / padala v brezen bi črne globine, / spenjala spet se prešerna v višine / kot kljubujoč in razpenjen greben. / Ko pa bi zmagan utihnil vihar, / spet bi bila le zrcalo pokojno, / sonca in meseca žarkom prosojno, / mir le, tišina brezbrežna in žar.«
»Vsebuje nekaj mojih najljubših vrstic v literaturi. Muzikali so bili moja prva ljubezen in čutim globoko povezanost s Fitzgeraldovo zlomljeno romantiko. V veliko čast mi je, da so mi ponudili priložnost, da to delo poustvarim v pesmi.«
»Odmikanje od pravil poteka počasi, / tu daleč od zibelke, tu daleč od dediščine. /…/ Lovim val, v njem prilagajoče se drobce - / narisati se po lastni podobi / kot stvaritelj, / kot da je vse še začetek.«
»Na vse načine, / bi se rada približala temu bogu iz jezika /…/ Da bi se nekaj preneslo od tam do sem / z mano, /…/ da se mestoma drugače sveti, / kot se je to zgodilo / mojim starim očetom in materam, / ki so gnetli to maso / s toplino telesa, / ki je vpijalo.«
»Knjiga prikazuje zgodovino formiranja področja, ki je globoko pogreznjeno v politične boje in s svojimi ideološkimi predpostavkami meče sence celo na raziskave, ki se mu poskušajo izmuzniti.«
»Večkrat, kot lahko preštejem, so me vprašali, ali bi napisal avtobiografijo, a še nikoli ni nastopil pravi čas. Edino, kar mi je vedno uspelo, bodisi doma bodisi na poti, je pisanje novih pesmi.«
»V trenutnem času stiske je njihov vsakdan še posebno krhek in negotov, saj so obiski svojcev in prijateljev doma ali v domovih onemogočeni in s tem družabno življenje praktično ustavljeno.«
»Hočem, da Moj prvorojeni, Meni po božji milosti podarjeni sin pripada odslej Moji vrli junaški brambni sili in ga imenujem za vrhovnega imejitelja Svojega pehotnega polka št. 17, ki naj nosi odslej ime Cesarjevič.«
»Vsakič znova je izziv že vstopiti drug v drugega / istočasno – / se premakniti iz izhodišča, ga sploh najti / in si na pol poti stopiti na prste. / Nato potovati skupaj po različnih trajektorijah – / pljuskati na obe strani oceana hkrati, / tako, da si lahko do konca življenja / liževa sol z vratu. / Na koncu pa se spontano / skobacati iz tvojega trebuha, / v drugem kraju, / v drugem času, / in sprejeti nadaljevanje.«