Ključna beseda: poezija

»V bistvu je sreča, da sem bil sploh rojen, da imam samozavest, to je enkratna zadeva vsakega posameznika. In sreča je, da sem rojen tudi kot pesnik.«

»Škarje so se mi zdele zanimiv simbol za to, kako nekaj odrežemo, odpravimo. To se sliši dostikrat negativno ali strašljivo, je pa seveda lahko tudi pozitivno. Znajti se v škarjah hkrati pomeni znajti se v precepu in mene vedno zanimajo junakinje in junaki v nekem precepu.«

»to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«

»na tej točki se pričnem dolgočasiti«

»Zakaj se pritožuješ, poezijo spoštujejo samo pri nas, zaradi nje ubijajo. Nikjer drugje ne ubijajo zaradi poezije!«

»Mandelštam je zavestno vodil svoje življenje k pogubi, ki je prežala nanj, k najbolj razširjeni obliki smrti pri nas, 'stisnjen v cedi'.«

»Sem pač mnenja, da sodijo nekatere stvari v tišino dveh. Tišina dveh se oriše z znaki, ki kažejo na neizgovorljivo. Znakov naj bo malo, da ne bodo po nesreči izgovorili česa napačnega, česa izgovorljivega.«

»Pesmi je do zdaj prispevalo 49 pesnic_kov, ki nas je sestavljavec antologije povabil k sodelovanju.«

»Telo je vpisana površina dogodkov (ki jim jezik sledi in jih ideje razdirajo), mesto raztrganega Jaza (ki prevzame utvaro snovne enotnosti) in knjiga v nenehnem razpadanju.«

»Tvoje telo je bojno polje.«

»Društvo narodov in apoteka, oboje je laž.«

»Tako kot običajno rečemo, da so Grki pisali grške tragedije bolj za naš čas kot za svoj čas, lahko rečemo tudi za Kosovela.«

»Če začnemo že leta 1927, ko Span izda prvo posmrtno edicijo zbirko Kosovelovih pesmi, vidimo, da je v njej zlasti vključena poezija, ki je bila sprejemljiva tedaj...«

»Misel o novem evropskem človeku, ki bo spremenil etično podobo Evrope, je tudi osrednja misel Kosovelovih Integralov.«

»Nočem se omejiti na pisanje poezije o rožicah in metuljčkih. Drugega ne bi mogla izdati. Država pa ne bo narekovala stopnje kompleksnosti mojega pisanja.«

»Ne morem se vrniti, dokler je Putin na oblasti. V trenutku, ko se to spremeni, pa bom pobrala svoje reči in odšla v Moskvo.«

»Mislila sem si, da se nimam ne za rusko ne za judovsko avtorico, še manj pa za predstavnico ruskojezične literature z njenimi nakladami in razstavnimi paviljoni. Zdaj na vprašanje, kdo sem, odgovarjam: ruska pisateljica.«

»Vse več politikov zgodovino postavlja za zgled – in pri tem gre vedno za neko fiktivno zgodovino.«

»Po nekaj časa je lahko misliti, da kolektivna krivda nima transgeneracijskega vidika.«

»Kakor mokra dlaka diši / na naju človeška ljubezen«

»Ran mojih bo spomin in tvoje hvale …«

»Preostali svet si morda misli, da je človek len, pri tem pa si v resnici ves dan močno zaposlen s tem, da gledaš stran. In le redki so tisti, ki vedo, kako naporno je, da ne gledaš, koliko moči terja, da nogo po vsakem koraku obrišeš v hlačnico, pa vseeno ne počistiš.«

»Zmeraj, kadar me življenje pohodi, globoko vdihnem in si rečem: 'Nič, bom pa solato zalival!' To pomeni, da se za ničimer več ne bom pehal, ker ni vredno; življenje je prekratko.«

»Kar jih niso pozaprli, kar jih niso upokorili, so se v gore umaknili.«

»Živela bom le, dokler bom ljubila.«

»Snovanje filma se je 'začelo s prebiranjem dedkove poezije po zelo dolgem času. (...) Na Majskem Vrhu je imel svojo ljubo počitniško hiško, z majhnim vrtom in vinogradom. Moji otroški spomini nanjo so polni rojstnodnevnih praznovanj, trgatev in gobarjenja po haloških gozdovih.'«

»Ko sem prebiral njegovo poezijo, sem imel občutek, da dedka spoznavam na novo, da dojemam Haloze skozi njegove oči. To 'trdo, zbito zemlo' in podobe iz svojega otroštva, ki so ga tako zaznamovale, da jih je moral izpisati v svoji poeziji.«

»Njegove fotografije, podčrtane z dedkovimi verzi v mojih mislih, so me močno zaznamovale. Dojemal sem jih kot univerzalno, a hkrati zelo osebno zgodovino neke družbe, skupnosti. Počutil sem se dovolj angažiran, da se lotim odkrivanja krajev, ki vzbujajo tako intenzivno ustvarjalnost.«

»Na poti snemanja tega 'haloškega filma' smo spoznavali izjemne ljudi, ki so bili pripravljeni z nami deliti delčke svojih življenj, spominov, upov, sanj, in nastala je pripoved, ki zrcali to pot srečevanja, zbliževanja in deljenja.«

»Ob branju Forstneričeve poezije in odkrivanju fotografske zbirke Kerblerjevi otroci se vrača na obrobje haloških gričev in nam svojo otroško pokrajino predstavi skozi novo perspektivo.«